Začetek Reportaže Spisek vseh reportaž 23.4.- 2.5.2005 - GORA SAINTE VICTOIRE
23.4.- 2.5.2005 - GORA SAINTE VICTOIRE natisni E-pošta
Prispeval Aleš Klabus   
Ponedeljek, 02 Maj 2005 00:00
rsaintvictorePrvomajska ekspedicija AO Železničar v Provanso
18 udeležencev: The Lipe family (3), Robi, Borja + Neža, Drago + Martina, Olga, Janko + Irena, Katra, Gita, The Klabči family (3), Barbara in Mojca (sestrični - članici AO Rašica);






001Prvomajsko lazenje po provansalskih plezališčih smo letos nadaljevali z obdelovanjem gore Sainte Victoire (beri >Sveta Viktorija<) pri mestu Aix en Provence. Od daleč smo jo ogledovali že lani, ko smo drveli mimo po avtocesti, vračajoč se z Alpilov (glej reportažo Les Alpilles 2004). Vsekakor je izgledala zelo plezalno obetajoča. Mojca in Aleš sta jo konec prejšnjega tisočletja že tudi po planinsko osvojila, tokrat sta nameravala nanjo priplezati.
Letošnja druščina je bila bolj babje obarvana, zato smo se bali da bo bolj deževno, a na srečo ta urok včasih odpove. Osem pretežno neizživetih ekspubertetnic in ena prava (Neža) je takorekoč v celoti preglasilo sceno, tako da je tistih nekaj oslabelih (kvazi >metro<) moških predstavnikov le neuspešno uveljavljalo svoje politične in druge nazore. Zdržali so, toda nikoli ne bodo več isti.

NA POT, NA POT
002The Klabči's so krenili že v petek popoldne in ob Gardskem jezeru prespali v orjaškem, konfekcijskem kempu na obali, v soju utripajočih lučk iz Gardalenda. Hladno in megličasto vreme ter aboten ambient s čudnim labodom sta jih naslednje jutro brž pregnala nazaj na avtocesto. Preboj mimo Genove in skozi naphano območje Azurno-odurne obale je bil mučen in dolgotrajen, a so se pozno popoldne posamezne skupinice odprave uspešno pripeljale v vasico Puyloubier (poenostavljeno beri >Podljubelj<), kjer smo planirali bazo v kempu >Le Cezzane<.
Prijazen kemp smo imeli cel teden skoraj čisto zase. Nudi prijetne terasice z borovo senco in razgledom, precej ugledne toalete, kuhalno pralni nadstrešek, eno polomljeno plezalo za otroke ter družabni prostor pri recepciji, ki jo straži >neizmerno prijazen<, orjaški pes (ki je delno pogrizel Barbaro, zaprepadel Mojco ter ugonobil libido še nekaterim ostalim). Vasica Puyloubier je dokaj luštkana a precej puščobna in bledična (tudi zato, ker so v okolici le štrclji pogorelih borovih gozdov). Nahaja se ob vznožju položnejšega vzhodnega konca gore. Pekarna, trgovina, trafika, vinotoč in nekaj kavarnic zadostujejo za vsakodnevne potrebe, večji nakupi pa so mogoči v mestih Aix (25 km zahodno) ali Trets (10 km južno). Do plezališč se je potrebno zapeljati z avtom nekaj kilometrov.
V soboto zvečer, 23.4.05 je bila končno zbrana cela odprava, šotori in omizja so bili nameščeni (tudi Olgin mikrošotor za pol osebe brez prtljage, katerega preddverni nadstrešek smo skoraj odtrgali že v prvih minutah) in že smo zagrizli v prvo etapo dolge serije makaron-špagetnih košt.

NANOSOVA TETA ?
003Sainte Victoire je čisto prava >Gora<, vidna že od daleč. Podolgovat apnenčast greben se prične nad predmestji Aixa ter se vleče več kot 16 km proti vzhodu. Njen zahodni del je najvišji, tu so vrhovi >Croix de Provence< - 969m in >Pic des Mouches< - 1011m. Najznamenitejši je pogled na goro iz jugozahodne smeri, torej iz predmestja Aixa, kjer jo je neštetokran naslikal slikar Cezzane (če ne veš kdo je bil to, naj te bo vsaj majčkeno sram !). Videti je impozantna, v mediteranskem soncu popolnoma bela, skalna in spoštljivo prepadna. Zares je večina južne strani strmo odsekana - gole navpične stene, ostri grebeni, vmes pa grape in redke travnate police.
Sainte Victoire lahko pogojno primerjamo z našim Nanosom (njegova daljnja francoska teta ?), vendar je precej bolj gola in skalnata. Oba sta iz apnenca, podolgovata, podobne nadmorske višine (tudi relativno glede na vznožje), oba sta mediteranska in pogosto prepihana (Burja oziroma Mistral) ter izredno fotogenična in privlačna. Vendar pa je Viktorija vsekakor bolj alpinistična in ima zelo bogato plezalno zgodovino.

HISTORIA ALPINISTICA
004Prvi pravi alpinistični vzponi so bili izvedeni v 40 letih prejšnjega stoletja. Do šestdesetih let so bile preplezane vse najizrazitejše smeri, v sedemdesetih je sledila doba tehničnega plezanja, v osemdesetih let je bilo dokončno preplezano vse kar je mogoče. Takrat je bilo opremljanje smeri na vrhuncu in to območje je bilo (v času ko je prevladovalo plezanje po ploščah) eno najpomembnejših plezališč v celi Franciji. Leta 1989 pa je goro in okolico prizadel kataklizmični požar, ki je upepeljil večino zelo starih in bujnih borovih gozdov, ki so segali visoko po njenih pobočjih (ohranili so se le ob vznožju v smeri Aixa), zato danes z južne strani izgleda gora tako gola in bosa (= bela). Zaradi vročine v požaru so postali nezanesljivi tudi klini in svedri v spodnjih predelih sten. V devetdesetih letih je zato sledila bolj restriktivna doba, saj so plezanje omejili na določena območja, smeri so na novo opremili, sledil pa je tudi trend čiščenja starih dolgih klasik, tako da v njih skoraj ni več svedrovcev ampak se pleza s sprotnim varovanjem (nekaj je tudi obstoječih klinov).

PLEZALNI MENI
005Dandanes celotno območje gore Saint Victoire nudi odlično plezanje v skoraj tisoč smereh najrazličnejših težavnosti in dolžin, na svoj račun pa bodo prišli predvsem ljubitelji plezanja po ploščah. Obstaja 27 glavnih sektorjev, do katerih vodijo dostopi s 7 parkirišč, ki so nanizana ob cesti v vznožju gore, med Puyloubierjem in Aixom (od kempa 3 do 10 km). Seveda je obvezno kupiti plezalni vodniček >Escalade en pays d'Aix<, ki je zelo pregleden, informativen (deloma tudi v angleščini in nemščini) in dokaj aktualen, v njem pa je opisanih še nekaj drugih plezališč v okolici Aixa. Nudi vse potrebne informacije o dostopih, predvsem pa o opremljenosti smeri, na kar je potrebno biti še posebno pozoren, saj je precej raznolika. Načeloma so krajše smeri (do 60 m) večinoma solidno opremljene, daljše klasike, ki vodijo do vrhov, pa pretežno neopremljene (po opisih sodeč so večinoma potrebni frendi, jebice, zanke in podobno). Dolžina smeri je impresivna, saj jih pretežni delež meri od 30 do 60 m, zares dolgih smeri pa je več kot sto (80 do 200 m, nekaj najdaljših celo do 400 m). Zato je zelo primerno imeti vrv dolžine vsaj 70 m (nekateri kleni domorodni plezači so imeli celo 80 metrske). Glede težavnosti smeri bodo prišli na svoj račun takorekoč vsi. Številni sektorji so lahki (nekaj je čisto začetniških), številni nudijo širok razpon ocen, nekateri pa le težke smeri brez izjeme. V celoti je 40 do 50 % smeri lažjih od 6a (vključno), kar velja tudi za dolge smeri. Različne so tudi dolžine dostopov do raznoraznih sektorjev - od 15 minut do 1h 30' hoje navkreber.

KAJ SMO POČELI IN KAJ JEDLI
006Vsekakor smo imeli srečo z vremenom. Sončni dnevi so bili sprva še dokaj hladni in vetrovni, potem pa iz dneva v dan toplejši, tako da je bilo zadnje dni že skoraj prevroče. V prvih dneh smo se navdušeno zagnali raziskovati bližnje sektorje s krajšimi in lažjimi smermi. Obiskali smo stene okoli cerkvice Saint-Ser (zelo slikovito !) ter sektorje z najkrajšimi dostopi nad parkiriščem Deux Aiguilles. Predvsem slednji nudijo stotine enkratno lepih in dolgih smeri (do 60 m) v navpičnih ploščah. Ocene so konkretne, razdalje med svedri pogosto psihoobremenilne, ambient pa je čudovit. Tipično provansalsko plezanje v sivobelem apnencu - jamice, luske, luknjice, škraplje, poke itd. - z znosno zlizanostjo. Kot je za čredo železničarjev značilno smo se večkrat množično zagnali v nekaj sosednjih večraztežajnih smeri ter v grozdih in prepletu bingljajočih vrvi razposajeno plezarili drug po drugem ter navdušeno vreščali vsevprek. Pravi tepci.
Po nekaj dneh smo se odločili za skupinsko osvojitev vrha La Croix de Provence po dolgih smereh. Prva skupina je preplezala 2 grebenski smeri drugo za drugo do vrha (L'arete du jardin - 100 m, 4b in Arete sud-ouest de la croix - 90 m, 4b), druga pa nekoliko vzhodnejši greben po smeri Les rois mages (250 m, 4c). V smereh je le nekaj klasičnih klinov ter obilo možnosti za frende in zanke. Dokaj prijetno, varno in razgledno plezanje v solidni skali. Obe smeri se zaključita na glavnem vrhu gore, kjer je velik križ ter požarna opazovalnica. Razgled je vsekakor ultimativen, sestop po markirani poti med polji rumenih, pritlikavih narcis ter mimo cerkvice St. Victoire pa sproščujoč.
007Vsakodnevni večeri so minevali kakor smo člani AO Železničarja na takih množičnih odpravah že vajeni.
Gre za ponavljajoč se, subtilen obred, že kar neizogiben večerni ritual, priprave skupne krme ter hlastnega skupinskega krmljenja samega. Sprva se ženske in matere s pomočjo nekaterih uslužnejših in voljnejših moških zaženejo v sesekljanje ogromnih količin vseh mogočih zelenjav (vse to ob nadležnem hropenju najsodobnejših bencinjskih gorilnikov, ki zavrevajo vodo v velikih loncih). Sledi licitiranje in pregovarjanje o količini in vrsti testenin ter kuhanje le teh (pri čemer se hropenje gorilnikov potroji do neznosnosti). Vzporedno poteka sestavljanje zelenjavno-paradajzne, polimorfnocelulozne vegipolivke (pri čemer se obupani, zatrti in vnaprej poraženi glasovi redkih karnivorov (pretežno moškega spola) popolnoma izgubijo v huronski prevladi vegetomanskih babježerk.). Ko je krma (raz)kuhana, se prestradani člani z lončki in žlicami (z vekajočo deco) nagnetejo okoli majave mizice ter glavnega delilca in njegovega pomočnika. Ko je krma razdeljena za nekaj minut vse potihne (v blaženi tišini ker so kuhalniki ugasnjeni). Sliši se le žmohtno čmokljanje, mletje, goltanje, gruljenje in srkljanje, precej podobno zvokom večernega krmljenja v hali prašičjereje Ihan. Ko prva napetost popusti in se stanje umiri, se oglasijo blaženi stoki ugodja in hvale, tu in tam pa tudi redki, tanki glaski plašnega neodobravanja, ki jih brž zatrejo mačehovski kriki babježerk, ki jezno zagrozijo s pomivanjem posode. Na srečo sledi manj stresen in prijaznejši del večera, ko preostali člani (brez spalno pomivalnih obveznosti) lagodno utrujeni in siti obsedijo v mraku ter ob odličnem francoskem vincu in raznovrstnih sirih klepetajo ter razpravljajo še dolgo v noč. Res luštnofletno bi rekel Čenč.
Ko se je odprava prevesila v drugo polovico, smo si zaželeli razširjanja obzorja ter se odpravili na drugo, severno stran gore do plezališča Pont Mirabeau ob reki Durance (35 km od kempa). Nekoliko naveličani plezanja po ploščah smo bili tu navdušeni nad razgibanostjo smeri s precej manj navitimi ocenami. Plezališče se nahaja tik parkirišča ter nudi več kot 50 odlično opremljenih smeri z dolžinami do 30 m ter ocenami 4a do 6b+. Zelo priporočljivo ! Sledil je obisk plezališča La consolation, prav tako na drugi strani gore. Ker se tega izleta The Klabči's niso udeležili, lahko povem le to, da je bilo zelo ok (več bi vedel povedati Robi) - 146 smeri z dolžinami 15 do 25 m in ocenami 3c do 7b+ (velik delež lahkih).
008V zadnjih dneh smo se odpravili na že tradicionalni nakupovalni naskok na Decatlon. Gre za francosko megatrgovino s športnimi artikli dokaj ugodnih cen, ki ima svoje centre v vseh večjih krajih - torej tudi v Aixu. Odpeljali smo se na lov v Aix ter se v strnjeni koloni treh avtov znašli v samem centru. V stampedu gostega prometa smo zabluzili v vse tanjše in polnejše enosmerke ter se krepko in nepovratno zacikljali. Po daljših mukah in 124 semaforjih nas je izpljunilo v futuristične megablokovske aixovske Fužine (Les Foussines ?) z le enim vhodom in izhodom ter nas končno izcedilo na avtocestno obvoznico. Kmalu smo zagledali aixovsko varianto BTCja in po krajšem iskanju naleteli na oboževani hram Decatlona. Nakupovalni razvrat je bil uspešen in tudi nenavaden, saj so skoraj vse ženske kupile enake majčke.. Čredna psiha Železničarjev je naravnost fenomenalna.
Po Decatlonu smo se odpeljali zahodno od Aixa do še enega plezališča Chateau-Virant, prav tako opisanega v vodničku. Ni nam bilo žal, saj gre za žepno in zelo ljubko plezališče z zelo lepimi smermi zmerne težavnosti. Kratek in razgleden dostop pripelje do nizkega apnenega stolpa podobnega divjezahodnim skalnim osamelcem iz holywoodskih vesternov. Skoraj 80 smeri visokih do 20 m (ocene 3b do 6c) je razvrščenih okoli in okoli ter so zelo raznolike - previsi, plošče, kamini itd. Nekaj jih je podobnih tistim na Pagu. Zelo vredno obiska.
Goro Sainte Victoire smo nekateri osvojili tudi peš. Nanjo vodi z vseh strani zelo veliko planinskih poti (ena tudi direktno iz Puyloubierja), ki so glede na težavnost (?) označene z barvastimi markacijami - rdeče, modre, rjave in rumene. Potrebno je biti previden saj so nekatere markirane poti že čisto plezalne in le delno zavarovane (s prosto visečimi verigami). Težave mestoma dosegajo II ali celo III stopnjo in tudi izpostavljenost je lahko občutna. Vse to je namreč doživel nič hudega sluteči Lipe pri svojem >planinskem< vzponu, saj je po povratku komaj prišel k sebi od navdušenja ter zaprepadenosti hkrati. Sicer pa ga raje sami povprašajte o tem.

ZA KONEC
Bilo je lepo a prišel je dan odhoda. The Klabči's so se odpeljali že zjutraj (ostali so odrinili kasneje) in naredili še manjši raziskovalni ovinek po Provansi. V smeri proti azurno-odurni obali so severno od kraja Brignoles odkrili zelo prijetno in obetajoče plezalno področje pri vasici Correns (kamp) v idilični soteski rečice Argens. Jako priporočljivo! Sledila je, zaradi vročine nekoliko prenaporna vožnja skozi zelo lepe kraje polne čudovitih dvorcev in vil (kot v revijah) do priključitve na avtocesto. Potem pa smo doživeli še manjši šok na eni od avtocestnih pump nekje nad ultrabogatim Cannesom. Do ženske toalete se namreč sploh ni dalo prodreti, ker je bil hodniček popolnoma zatrpan z gomilami smrdečih cul, vreč in raznih cot, na katerih so čepeli trije totalno zaraščenih in ubogi klošarji, da ne moršvrjamet. Ah ta čudoviti kapitalizem. Do doma nas je potem čakal še predel pred Genovo, ki je bil spet našopan do nepokretnosti a The Klabči's se seveda niso pustili .

009UPORABNE INFORMACIJE
Vožnja: Do gore Saint Victoire je iz Ljubljane okoli 950 km avtoceste (cestnina 45€ ?): Ljubljana - Trst - Benetke - Genova - Nica - odcep malo pred Aixom.
Nastanitev: Na območju je poleg kampa v kraju Puyloubier še kamp v vasi Beaurecueil (Camping Sainte-Victoire - Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. ), ki je bliže Aixu in je zaradi ohranjenega gozda v okolici najbrž bolj prijazen in manj vetroven).
Opozorilo: Na področju gore Saint Victoire so v času visokega poletja (julij, avgust) zaradi izjemne nevarnosti požarov, prepovedane vse aktivnosti v naravi izven glavnih cest in poti - to seveda velja tudi za plezanje. Prav tako je v celoti prepovedano divje kampiranje. Zaradi bližine večjih mest ter zaradi velike frekventnosti pa je problem tudi zelo velika nevarnost vlomov v avtomobile na vseh parkiriščih. Vsekakor ne puščajte vrednih predmetov v avtu. Še najbolje je pustiti na stežaj spuščeno okno na sovoznikovi strani ter MP3 napravo na armaturki - kakor je (nehote ?) storila lipetova Tjaša - tako ti vsaj ne razbijejo tudi šipe. Hecam se, MP3 ni bilo.
Luštnofletno bi spet rekel Čenč in bi imel čisto prav.
Zadnjič posodobljeno Sobota, 22 Avgust 2009 22:45
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

© AO Železničar | Template by vonfio.de

Spletna stran AO Železničar za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke (cookies), ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh? Če se z uporabo piškotov ne strinjate, prosim, da zapustite to stran! Več o tem najdete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotov.

EU Cookie Directive Module Information