Začetek Reportaže Spisek vseh reportaž 15. -16. 1. 2005 - SKUPNA TURA ALPINISTIČNE ŠOLE IN SPREJEM MED ALPINISTE NA VRŠIČU
15. -16. 1. 2005 - SKUPNA TURA ALPINISTIČNE ŠOLE IN SPREJEM MED ALPINISTE NA VRŠIČU natisni E-pošta
Prispeval Peter Bajec   
Sobota, 15 Januar 2005 00:00
sprejemNa lep sončen vikend smo se železničarji odpravili na skupno turo, katere tematika je bila zimska plezalna tehnika. Zbor pred ferajnom je bil ob 06:30 in seveda smo krenili na pot komaj ob 07:15. No, kljub temu smo se hrabro zapodili proti Vršiču, točneje Erjavčevi postojanki.





prikazCilj prvega dne je bil Miniskusov žleb. Plan je bil, da bi pod njegovim vznožjem predelali teme zimske tehnike, nato pa še na hitro zlezli omenjeni žleb. To je bil račun brez krčmarja, saj je bil Miniskus popolnoma kopen. Sneg je bil le na njegovem vstopu in tako smo si tu uredili naš delovni poligon. Šefe Stevo je sistematično predstavil zimsko plezarijo in kaj kmalu so s praktičnim delom pričeli tudi tečajniki. Zagnano so se metali po pobočju in se ustavljali s cepini, izdelovali varovališča v snegu (nekateri bolj, drugi manj uspešno; beri kot: cepini so se pulili kot za stavo), abzajlali na dveh cepinih (nekateri so nato vse to potegnili za sabo in zgroženi spoznali, da je en cepin ostal zgoraj, a ne Mare Muzikant?), nameščali deadmena, uporabljali lavinsko žolno... Ker s plezarijo ni bilo nič, je Big Master Stevo uredil en drajtuling poligon in logično smo se preizkusili še v tej zvrsti plezarije. Izkazalo se je, da je to odlična zadeva. Neumorno smo praskali po skali, odletavali, uživali in se navijali. Tako kot je sonce začelo izgubljati svojo moč, smo se tudi mi počasi odpravili nazaj proti Erjavčevemu hotelu, kjer nas je čakala večerja in sprejem. tulingZdaj bomo preskočili nekaj ur dogajanja in se ustavili na sprejemu. Sprejeli smo tečajnike, fasali smo jih tudi starejši pripravniki ter za grand finale pošteno namlatli novopečenega alpinista Mateja Prezlja - Ševota. Šef sodnije je bil Ata Zvone, mladi in zagnani tožilec je bil Bošte, na strani obrambe pa neustrašni Stevo. Rablja sta bila, malo švoh magari, Čenč in Caf. Na boj s sodnikom in tožilcem se je naš Ševo pripravljal po posebnem programu, ki ga je razvil posebej za to priložnost prof. dr. Kozel in akademik dr. Borovničevec. To je program, s katerim si posameznik ali skupina zvišuje svoj bolečinski prag ter tako lažje kljubuje montiranemu sodnemu procesu. Žal ima terapija s pomočjo tega programa tudi stranske učinke, ki se kažejo v dezorientiranosti, izgubi ravnotežja, zmanjša se zmožnost razločne glasovne artikulacije, slabost. Odvisno od posameznika se lahko pojavijo tudi drugi stranski učinki. obsodbaOpaziti je bilo slabo fizično pripravljenost rabljev, saj sta se morala menjavati pri izvrševanju kazni, ker bi drugače bil za enega samega to prevelik zalogaj. Po sprejemu smo se nekateri še malo poveselili s kruljenjem pesmic ob spremljavi Dilce in njegove harmonike. Kdaj so zadnji junaki legli k počitku oziroma kdaj so Ševota prinesli spat mi ni znano. Govori se, da je pred lepotnim spancem kar nekajkrat odložil odvečno breme v želodcu skozi ustno votlino. In to na skrajno neprimernem mestu za te reči, pred kočo. Razdejanje smo si lahko zjutraj v živo tudi ogledali. Eh moj Ševo ja, težku je tu življenje alpinista, a?


kazen
posledice















Ob poznem jutranjem vstajanju je sledil obilen zajtrk in priprava na turo. Napad na vrhove Vršiča smo izvedli v različnih formacijah. Skupina treh visoko izurjenih in mobilnih posameznikov v sestavi komandir Stevo, metalac Luka in muzikant Mare so napadli Nad Šitom Glave z namenom bordanja in smukanja. Skupina pod vodstvom Cafa Bojana se je po normalki povzpela na Malo Mojstrovko, načelnik Robi je popeljal nadobudneže po Zupančičevi grapi, moja malenkost, Frojd, Mare, Kamila, Mateja in Polonca pa smo zavzeli bojne položaje v Pripravniški grapi. zupancicevaSlednja se je izkazala za zelo primerno grapo za pridobivanje prvih izkušenj naših tečajnikov. Na začetku nam je postregla s skalnim skokom, čez katerega smo naše tri punce povarovali, medtem ko so se dokaj suvereno spoprijemale s skalovjem. Za prave zimske razmere je poskrbel veter, ki je neutrudno bičal obraze naše s snegom ter odnašal toploto. Posledica tega je bilo nohtanje na vrhu skalnega skoka. Jah, kaj hočeš, tudi to je del zimskega poplezavanja. Do vrha nas potem ni čakalo več težav in z nasmehom na ustih smo kmalu priplezali do roba stene in se usmerili proti vrhu Male Mojstrovke. Skupina iz Zupančičeve grape se je odločila zavzeti še Veliko Mojstrovko in s Kamilo sva jim sledila. Razmere so bile odlične in po pobočjih Mojstrovk je kar mrgolelo ljudi. Zaradi takih dnevov se splača zjutraj vstati in vzeti pot pod noge. Res je bilo enkratno. Velemojster Izzy je odbordal z Velike Mojstrovke, ostali pa smo mu v stilu "naša četica koraka" sledili proti dolini. Zaradi lepega vremena smo si vzeli čas in uživali v sestopu, ter se v zadnji strmini pred vršiško cesto še dodobra nadrsali in žlajfali s cepinovo ročno. V poznem popoldnevu se je tura zaključila s pakiranjem avtomobilov in počasnim kapljanjem avtomobilov proti domu, kamor smo eni prišli malo pozneje, nekateri pa malo preje. Haha. Za konec naj rečem le, bilo je lepo in zdej se mi ne da več pisat. Ajde.
Zadnjič posodobljeno Sobota, 22 Avgust 2009 22:17
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

© AO Železničar | Template by vonfio.de

Spletna stran AO Železničar za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke (cookies), ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh? Če se z uporabo piškotov ne strinjate, prosim, da zapustite to stran! Več o tem najdete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotov.

EU Cookie Directive Module Information