10.4.2004 - PLEZALNI VIKEND BELE WODE ALI KAKO SE VIKEND SKRAJŠA ZA EN DAN natisni
Prispeval Peter Bajec   
Sobota, 10 April 2004 00:00
rbelevodeU petek 9.julija smo se štirje železni carji udpravli u Bele Wode na plezalno avanturo. U avto smo se stlačli Roberto (voznik), Borut (kopilot), Stevo (siva eminenca) in moja malenkost Poli (doužn eno rundo). Pobrali so me u Postojni ub sedmi zvečer in se udpravli proti Predelu. Šli smo čez Idrijo na Tolmin in pol gor. Med vožnjo teče debata o tem in onem, kot zmeraj.





rbelevode01Ustavmo se u Bci na rundi, ku sm jo doužn. Gremo naprej, čez Predel in se spustimo po klancih in ovinkih dol in že parkiramo na parkirišču pred mostom na ovinki. Skok iz avta, se oblečt, obut, ruzak na rame, čelke na glavo in gasa u strmino. No, na začetku sploh ni strmo, pa tudi gas glih ni na vidiku, haha. Hoja po temi je vedno prednost ker ne vidiš kaj te še čaka in koča Brunner ja kar nenkrat pred tabo. Moram priznat, da se je bajta iz kategorije "Podrtije" preselila že med "Udobna prenočišča" s tendenco v smeri hotela z eno zvezdico. Hoje je za 45 min brez divjanja. No, morde eno urco. Če si napališa Roberto pa si gor še prej. U bajti nekaj pujemo in se pučasi udpravmo spat, sej je ura že pozna. S Stevotom jutri napadeva Severni raz. Zbudim se ob pol sedmih in se še malo premetavam po spalki. rbelevode02Prvi ustane Roberto, kot zmeraj. Pa Borut tudi že rogovili naokoli. Ustanm še jst, za mano pa še Stevo. Pujemo zajtrk, zložimo opremo in že rinemo gor u klanc proti smerem. Vmes smo pogruntali še, da je Stevo puzabu plezalke. Jst ga taku, nedolžno vprašam, kukr petletni šmrkavec, ku fehta solde za Čunga Lunga, da ki so njegove plezalke. Njegova reakcija mi da popolnoma jasen odgovor. Ne vem, če bi zapisal njegov vulgarni odgovor, hehe. Ja nč, bo pa plezu u supergh.
Hoje je cirka za eno uro. Dostop mine in sedimo pod stenami. Najin raz je popolnoma v megli, tako da skoraj ne vidiva vstopa, kaj šele cele stene. Kaj napravt? Stena za najinimi hrbti je vabljiva, smer Ive Piomentese pa še posebej. In še dovolj lahka je, IV. rbelevode01-2Opise imava, sem notr gresta Borut in Robi. Ja nč, pa greva še midva. Pripraviva se za vzpon ter solirava vstopne metre, cca 50m. Naveževa se in jst napadem to našo smer. Smer je odlična, skala fantastična. Pravi dolomit. Smer gre levo ob poklini do gredine, nato nanjo in desno po gredini nato pa zopet navzgor proti vrhu. Orientacija ni pretežka, greš pač tam kjer je najlažje. Nekaj klinov je že v steni, na stojiščih pa je včasih potrebno še kaj zabiti. No torej, plezam vse raztežaje naprej, ker Stevo nima plezalk. In sreče. Ko sva se navezala, je hotel enga prižgat. Potegne čike iz žepa, ogenj mu pa pade dol po steni. Nič ne bo s čikom. Škatlica spet roma nazaj v žep. Malo kasneje pa me želi slikati in zlomi vratca na fotoaparatu. No fajrcajg mu potem posoja Borut, kasneje pa ga zadolži pri meni. rbelevode03Kot star piroman imam namreč skoraj vedno ogenj pri sebi. Tako je Stevo spet malo mirnejši. V smeri je gužva, ker smo vsi štirje v isti. Ampak je zabavno. No torej, plezamo proti vrhu smeri, ki nam vmes postreže s fantastičnimi prehodi po več kot odlični skali. Med našim uživaškim plezanjem niti ne opazimo, da nas je zavila megla. S tem pa je padla tudi temperatura, ki me že pošteno hladi, ko tik pod škrbino varujem Stevota na eni korenini. Ko prileze do mene ga hitro pošljem proti škrbini na levi in še sam prilezem do njega. Stisk roke, nekaj fotk in Stevotov obvezni čik, haha. Borut in Roberto pa iščeta prehod v Sestopno smer. Slednjo najdeš, če se odpraviš po eni polici proti desni do nove škrbine za katero se začne omenjena smer. Midva s Stevotom sva že lepo razvezana in udobno skakljava po polici in Stevo najde prehod v Sestopno smer. Počakava še Boruta in Robertota ter skupaj začnemo sestopat.
rbelevode04No smer sestopa je odlična, taka grapa-žleb, ki te pripelje na tisto gredino, ki se vleče čez spodnjo polovico stene. V slabih 45 min si na vstopu v smer. V grapi so pa še možici in gamsja steza je kar dobro shojena.
Sedimo pod steno. Vreme zgleda, da bo držalo. Sicer je že cel dan oblačno in piha ampak vmes je vidno tudi modro nebo, pa tudi oblaki niso enotni ampak so bolj skupine raznih oblakov. Kaj zdaj? Seveda se odpravimo še v sosednjo smer Bulfoni - D'Bredita IV+. Borut začne, midva čakava. Nardi štant, Robi že pleza proti njemu. Vstopim v smer. Začetni metri so lahki, skala odlična. Plezanje ni težko in kmalu se pridružim Borutu na štantu. Zabijem še en klin, uredim štant in varujem Stevota. Borut odide naprej, Stevo prileze do mene. Grem naprej in se zakadim v en kamin in kmalu vidim, da tako ne bo šlo naprej, zato sestopim nazaj do vstopa v kamin in ga napadem po desni strani. Aha, je že lažje. Vpnem klin in nadaljujem sedaj res po kaminu. Grem mimo Robertota, ki štanta in nad sabo vidim najbl horor kamin du zdej. In pol še Boruta kako telovadi v njemu. Groza. Štantam pod kaminom. Štant je gvišn, sm zabiu dva klina, je pa neudoben. Razmišljam kako se bom splazu skuzi to grdobijo. Stevo pride do mene in počasi se pripravim na plezanje. Vstopim v kamin. Začetni metri so lahki pol pa se kamin zoži na širino malu večje butice, tako da se moraš držati v levo, ven iz kamina. Toda kako???? Skala je gladka, brez grifov (itak d jih u paniki ne morš najdt) in telo ma tendenco da bo padlo v levo ven iz kamina. Nekako se s hrbtom gvozdim višje. Stevo mi pomaga z nasveti. Vpnem klin. rbelevode04-2Olajšanje. Sedaj je treba it še bolj levo. Dijoporko, pa glih jst se morm tlačt u ta kamin, ku sploh ne maram kaminu. Če bi blu pu moje bi jih prepovedu. Sopiham kot stara čufrca, pa kamin ni težji od IV+. Katastrofa. Zbašem se do drugega klina. Vpnem. Spet olajšanje. Blokada. Kako naprej??? Nekaj časa probavam, pa nič ne gre. Zrinem se še nekaj centimetrov višje in zagrabim dva grifka visoko nad glavo. Hvala vsm tistm, ku so me nategovali in d sm pol ratu taku dolg. Zdej se morm malu puvlečt višje, d bi lahku noge dal na dva stopa, ku obetata. En, dva, tri in se potegnem. Pomagam si s koleni, s trebuhom, z vsem kar mi pomaga in stopim na stop. Hvala p.... materni! Zdej gre lažje. Napravim še nekaj gibov navzgor in za mojim hrbtom je polica in izhod iz kamina. Postavim se v razkorak in se prebijem na polico. Končno. Štant. Varujem! Stevo pride za mano v delčku sekunde. Pok, hop, pok in je že pri meni. Res je majstr. Sedaj pa je naprej le še 150m lažjega plezanja in Stevo gre naprej. Prve kapljice že padajo z neba. Priplezam za njim na gredino, grem nekaj metro v levo in nad sabo zagledam klin. Vrata proti vrhu. rbelevode05Plezam naravnost gor v lažji svet. Deževati pričenja vedno bolj. Na štantu si dam kapuco čez glavo in varujem Stevota. Borut in Roberto sta zalutala preveč levo po gredini in falila smer. Ugotoviva, da le ne bomo ubežali dežju. Nč zatu, bom šou pa spat vsaj stuširan. Stevo pleza hitro in vrv se kmalu izteče. Pojejo klini. Plezam za njim in srečujem kline. Znak, da sva v pravi smeri. Štanta na polički pod previsi. Ta polička se vleče proti desni. Tja grem jaz in že 20-30m pogledam čez rob in vidim Sestopno smer. Lepo. Štantam na korenini in Stevo je že pri meni. Dež pa vse bolj pada. Odločiva se, da počakava še onadva, ki sta plezala dosti bolj levo od naju. Zavlečeva se pod nek previsek, zvijeva štrik in debatirava. Čez kake 20 min sta pri naju in skupaj začnemo sestopat. rbelevode06Še vedno dežuje. Ko stopimo na gredino v južni steni nas pričaka gosta megla. Ne vidim 2 m pred sabo. Pod steno pridem sam. Višje gori vidim Stevotov obris. Gre po nahrbtnik. Začnem sestopat in počasi prilezem ven iz megle. Nad mano zagledam Robertota in Stevota, medtem ko je Borut že globoko spodaj. Čez kako uro smo v bajti in debatiramo kako naprej. Odločitev pade, da sestopimo v dolino in domov. Ok. Spokamo ruzake, nekaj pojemo in se odpravimo. V slabi uri smo pri avtu. Dež je popolnoma ponehal a hribi so zaviti v goste oblake, tako da ni nič videti. Preoblečemo se, napokamo avto in se že peljemo proti Predelu. Ustavimo se na pijači v Logu pod Mangrtom in uradno zaključimo turo. Pot do doma v večji meri prespim, tako da ne vem, kaj se je dogajalo razen to, da sta se Roberto in Stevo zamenjala za volanom, ker je Robertota tudi že jemalo v mižule. Odložijo me pred ZD v Pustojni. Ura je neki minut čez 10 zvečer, ku stopm skuzi vhodna vrata. Odložim ruzak, se vsedem na posteljo in še ene plezalne zgodbe konec je.

Odločitev, da skrajšamo vikend je bila upravičena, saj je v nedeljo v hribih zapadel sneg, v ponedeljek pa je Posočje in s tem tudi bližnje Bele vode zopet prizadel močan potres.....

Zadnjič posodobljeno Sobota, 22 Avgust 2009 21:09
 

Spletna stran AO Železničar za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke (cookies), ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh? Če se z uporabo piškotov ne strinjate, prosim, da zapustite to stran! Več o tem najdete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotov.

EU Cookie Directive Module Information