Začetek Reportaže Spisek vseh reportaž 7. - 8. 2. 2004 - DRUŽABNI VIKEND NA VRŠIČU
7. - 8. 2. 2004 - DRUŽABNI VIKEND NA VRŠIČU natisni E-pošta
Prispeval Miha Pirnat, Peter Bajec   
Nedelja, 08 Februar 2004 00:00
vrsic047.2.2004 ROBIČJE
V soboto smo se, nič kaj prezgodaj, pri Koči na gozdu dobili Mare, Slavc s smučmi ter Izo in jaz (Miha) z bordom. Na hitro smo se odločili, da danes "pade Miniskus"- grapa v Robičju, kar je pomenilo, da jo zlezemo in presmučamo.





rvrsic01Tako zagnano smo napadli breg, da smo šele visoko nad Rjavčevo kočo ugotovili, da smo zgrešili dostop. Ni bilo druge, kot da smo odsmučali do koče in spili pivo. Nasproti se nam je na široko režal Miniskus, kar ni moglo ostati brez posledic. V drugo smo ga napadli malo po dvanajsti. Smešno lahko smo našli vstop. Na plazišču smo nadeli opremo. Kasneje med vzponom nam je postalo jasno, da smučanje navzdol ne bo nič kaj prijetno, saj se je grapa s plazom že dodobra otresla snega. Vzpon na začetku ni prestrm (30°), sneg pa je bil mestoma zbit, mestoma mehak. Preplezati je bilo treba dva ali tri nezahtevne skoke; kasneje je pobočje bolj strmo (60°), sneg pa v glavnem mehak. Grapa je v spodnjem delu zelo slikovita s strmimi stenami. Po izstopu iz strmega dela se odpre in zadnjih sedemdeset metrov položi. Uživaško smo prilezli pod vrh, kjer se je Izo privezal na bord, ostali pa smo se peš odpravili navzdol po Sestopni grapi. Vsa čast Izotu! - prav nič me ni mikala zamegljena strmina s spremenljivim snegom in petdeset metrskim skokom v spodnjem delu. rvrsoc02Sestop je bil v glavnem nezahteven (40°), le par kratkih šodrastih poplezavanj v spodnjem delu nam je rahlo dvignilo adrenalin. Pod steno sva si tudi midva s Slavcem dala smučarskega duška. Po spustu smo zadovoljno obsedeli v Koči na gozdu, kjer smo ob pasulju pričakali ostale železne carje
Pripravil Miha Pirnat






rvrsic038.2.2004 ŽUPANČIČEVA SMER V MALI MOJSTROVKI
Tu je en zapis s kao skupne ture na Vršiču. Kao zatu ker ns je blu ta dan samu pet, prejšnji dan pa štirje. Jebi ga, smo pač majhen ferajn, hehe.
No pa puglejmo kaj se je dugajalu tega famoznega februarja osmega, tega leta.
Zjutri smo ustali ukuli pete zjutri, neki pujeli in krenli ub šestih. Blu ns je pet: smukar Robi, lisjak Borut, poskočni Mare, dolgoprogaš Blaž in seveda jst. Iz koče na Gozdu smo jo urezali proti Erjavčevi kolibi in dalje proti Vršiču in še dalje proti vstopu Župančičeve. Tu sicer ni šlu taku hitru in nalhku kukr ste tle prebrali. Ko smo hlačali in se kobacali po snežišču proti vstopu smo si rekli odlične razmere. Sneg je bil trd, zbit, takozvani ”grapski sneg”, ki ga je pa itak više gori zmanjkalo. No pičimo proti vstopu, ke pod ene skale pa pol levo ukuli njih neka prečka (rahlo navzgor) pa pol desno za njimi gor v smer. rvrsic05Pod smerjo si želim nataknt še en cepin in navihana rokavica izkoristi priložnost in hop, dol z roke in v dolino. Jst pa ”Ne, ne boš ti p.... ena” v lov za njo. Itak d sm jo ulovu in pol se zgrozil ob misli, kulku metru je treba zdej nazaj gor it. Porka putana in rokavica. Končno tudi jst vstopm v smer in začnem poplezavat. Nočno sneženje je blu v kombinaciji s soncem vzrok za številne male plaziče, ki so ob izdatni pomoči vetra vztrajno rinili v obraz, oči, za vrat in take reči. Sam mi smo bli pa še bl vztrajni in smo rinli gor. Razmere niso ble najbulše. Mestoma je bil sneg fajn mestoma se je udiru. Kolnem sneg ku se predira, kolnem sunce in vremenarje ku so rekli da bo oblačno, kolnem veter in sneg ku ga nosi u oči, sam drgač pa je lepa tura. Sunce je grelu kulkr je moglu, vetr je pa to tupluto spruti kradu. Sakramenski smudlak. Smukar Robi je nekje sredi smeri vidu, da se jo ne bo dalu smukat, ker je bil en žlebek preozek za njegove dilce. Smer se vleče dolgo časa v desno in pol tik pod vrhom zavije levo gor, kjer je tudi najbolj strma. Smer vzpona si je izbiral vsak sam. Jst sm šou u en mikro žlebek, kjer je bil trd, zbit sneg odličen za pikat. Je pa bla ena pomanjklivost. rvrsic06Vsi plaziči so šli skozi ta žlebek, tako da sm bil pravi Snežko Snežak. So ble pa razmere odlične. Borut, ki je izbral smer desno ud mene je ril skuzi sneg kukr ena rwlba z sneg pucat na Vršiči. Čez neki cajta smo počasi začeli kapljat vn na greben, kjer ns je puzdravu nš star prjatu veter, ku je zgleda pustavlu svetovni rekord u divjanju po hribih. Hvala, ti si res ta prav frend! Smukar Robi se je začel počasi peljat proti dolini po normalki, mi pešadinci pa pešaka u dolino. Sestopit smo želeli po Pripravniški. Borut se je temu odrekel, ker je zameril vetru, da mu ni pustil enga pripalit na vrhu in jo je pošteno gnal v zavetrno dolino. Ostali trije smo iskali in iskali in nismo najdli ampak sva se dva pošteno najebala, tako da sva v končni fazi sestopla dolgu ur za ostalimi. Najbl gnilu pa je blu tu, da sva bla par metru stran ud Pripravniške in midva specialca jo greva falit. Za bit duma in kukr bi reku Blaž, si žile prerezat. Zmenli smo se, da se po sestopu obimo u Erjavčevi, kjer smo naki spili in jo urezali proti Koči na Gozdu. Tm smo turo zaključli in se v poznem popoldnevu pripeljali v prestolnico. Eni smo pršli prej, drugi (Mare & Blaž) pa ksnej, ker so pršli dol z Vršiča u Kranjsko Goro pa je blu treba it nazaj gor pu superge u bajto. Jah, eni se znajo zabavat na pusebn način, hehe. Roberto me skipa na postaji, počakam prvi vlak in že spim na poti dumov.
Evo tu je blu tu.
Pripravil Peter Bajec
Zadnjič posodobljeno Sobota, 22 Avgust 2009 20:56
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

© AO Železničar | Template by vonfio.de

Spletna stran AO Železničar za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke (cookies), ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh? Če se z uporabo piškotov ne strinjate, prosim, da zapustite to stran! Več o tem najdete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotov.

EU Cookie Directive Module Information