Skupna tura na Okrešlju natisni
Prispeval Fazo   
Ponedeljek, 25 Januar 2010 18:08

22Začelo se je že nekako sredi januarja s klicarjenjem vseh možnih kolegov, znancev in trgovin, kje ima kdo kaj za posodit, dat, prodat. Napetost se je stopnjevala do zadnjega, četrtkovega, večera pred odhodom, ko so se začela živčna vprašanja tipa Ali imam vse?, Kaj sem pozabil?, A bo kej narobe če nimam ....(vstavi po želji)?... Napetost je popustila v petek okoli 14ih ob klicu Aljaža: »Ej, midva bova čez 10 min pr' tep. Prit v'n!«

Govorim o prvi večdnevni skupni turi na Okrešlju. Namen v soboto je bil vaja gibanja v zimskih razmerah, hoja z derezami, ustavljanje s cepini, varovanje v snegu, abzajl... v nedeljo pa prosto divjanje po okoliških hribih/ grapah/ flankah.

No, da se vrnem k najini zgodbi. Za Aljažem sva pobrala še Anžeta in polno natovorjeni smo odrinili čez Kranjski rak v Podvolovljek, v Luče na kofe in nato v Logarsko dolino. Na poti nas zamori Robertotov SMS, ki pomeni dodaten kilometer hoje po cesti.

Parkiramo pri penzionu Na razpotju, kjer srečamo Papija, ki nam velikodušno pokloni pol cvilinga in lopato. Srečanje bi se lahko končalo lepše, a taka je pač usoda nas ubogih tečajnikov.

No, oprtamo za dve muli tovora in se odpravimo proti Okrešlju. Po kakšni uri hoje prispemo do konca ceste, kjer žalostni ugotovimo, da je štant s hotdogi zaprt. Odpravimo se naprej proti domu in prispemo tja okoli 19:56:12,02, kjer nas že čaka topel čaj in neprevečtopla soba. Po parih besedah nas oskrbnik pospremi do ležišč, ker razgrnemo spalke in kjer se meni prvič zanohta...

Večer mine v prihajanju ostale klape, ki se nekako prikaplja do dveh ponoči. Spanje je bolj klavrno, saj moti mraz in občutek spanja na štacjonu v Hongkongu (na listek, kaj je potrebno vzeti na skupno turo je sedaj na prvo mesto uvrščena in odebeljena beseda: ČEPKI!!!)...

Zjutraj so se nam pridružili še preostali člani, ki so izbrali toplo domačo posteljico in krepčilni spanec, bili pa prikrajšani za skledo smeha in (roko na srce) vodene jote.

Odšli smo proti Gornjemu Okrešlju, kjer smo začeli z vajami. Za pobočje smo si izbrali kasneje kritizirano SSW stran Mrzle Gore, kjer je občasno tudi malo zagrmelo.

Najprej hoja z derezami (prvi korak, prva luknja v hlačah...), ustavljanje s cepinom (prvi poizkus, druga luknja v hlačah in (kar sem ugotovil šele po večerji) v nogi), varovanje v snegu (tu hvalabogu nismo preveč hodili, ker mi je zmanjkalo hlačnic za luknje delat), prerez snežne odeje, razne metode določanja (ne)varnosti pred plazovi in uporaba žolne.

V kočo se vrnemo okoli 16ih, kjer se po krepčilnem golažu/joti/štrudlu, nadaljuje reševanje sveta, hvaljenje v smislu jest sm pa dons topato zlezu, kartanje, petje, neki malega smo tudi popili, samo vse v mejah normale (ha ha ha...).

To noč je v sobah nekoliko bolj toplo, je pa tudi gužva precej večja, saj se nam pridruži še ena alpinistična šola (bolj bedna, se razume), pa tudi kmečka peč je naredila svoje.

Zjutraj se zberemo in po tem, ko vsi komaj živi preživimo Okrešljev WC (ta je res za v album, vnukom pokazat in se pohvalit: »vidiš, mali, tu sem pa enkrat s***«), pojemo zajtrk in se razdelimo po skupinah. Eni se odpravijo na turni smuk na Savinjsko sedlo (z neko vmesno hrapo), eni se odpravijo plezat nevemkjero smer, mi pa se odpravimo skozi Turski žleb na Tursko goro. Gor gre super, malo se prešvicamo, si privoščimo krajšo pavzo na vrhu žlebu, ter odrinemo proti vrhu. Hodimo čez vse možne podlage, ko pridemo na vrh pa mi Poli podari izgubljeno matico (še vedno mata z Mojco kosilo v dobrem). Na poti dol nas v roke vzame Boštjan (Jan) in nas poduči o hoji z derezami, za kar sem mu FUUUUUL hvaležen. Pot navzdol čez žleb je šla vsem super hitro, jaz pa sem se obiral zaradi strahu pred zatikanjem hlačnic in posledičnega kotaljenja do spominskih plošč. Pač so me malo čakali (it's better to be safe than sorry)... no zadnji del poti smo se podričali po riti, kar mi je bilo ljubše. Na Tursko goro smo šli: Mare, Poli, Boštjan, Mojca, Aljaž, Primož, Anže, Jure, Miha, Staša in jaz

Po prihodu v kočo smo si počasi oprtali kramo, ki smo jo pustili v zimski sobi in se odpravili proti avtu. Tam smo se končno otresli krame, se preobuli v sveže nogavice in mehkejše čevlje.

Verjetno sem nekje polovico dogodkov pozabil omenit, a vendar niso nič manj pomembni kot ti, ki sem jih. Od ture sem sam odnesel res ogromno. Od uporabe opreme, do primerne opreme (ja hlače za smučat niso kul, model!), do hoje z derezami, varovanja, skupnega življenja v 130% zasedeni koči,...

V glavnem noro koristna, noro zabavna in res svetska tura. Se vidi, da smo v šoli pri železnih carjih ;). WE WANT MOOOOOOORE!!!!

Matevž

P.S.: Fotkala je Staša, slike pa si oglejte na sledeči povezavi: Klik! Klik!

 

Spletna stran AO Železničar za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke (cookies), ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh? Če se z uporabo piškotov ne strinjate, prosim, da zapustite to stran! Več o tem najdete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotov.

EU Cookie Directive Module Information