Po vzoru g. Younga, ki je pogumno prečkal ocean v iskanju zlatega srca, smo se bojevnice podale v daljne Karnijske Alpe iskaje prijetnega zatočišča, lepih gora, toplih src in nasmejanih obrazov. Prvi vikend avgusta gremo tja ter naj živi ŽaoŽ, smo vzklikale, in tako je tudi bilo.

Prvopristopnici Gita in Borja sta že v dnevih pred začetkom tabora raziskovali ciljno okrožje in na lastni koži spoznali medkulturne, v resnici pa bolj med-gorske razlike med nami in tujino. Po njunih natančnih navodilih, smo tudi ostale našle bazni tabor. Gostitelj Mo jima je veselo pokimal in izkazal gostoljubje, haha pa kakšna hecna skupina smo in navihano legendi pripomnita: "Sva ti pozabili povedati, da so ostale mlajše." Tako je bil že sprejem poln smeha. Nastanile smo se v Rudnig Alm in na večer se nas je zbralo kar 14 ŽaoŽjevk. Živjo, živjo, špica, da smo tu, vreme bo, jutri napademo.

Ostanemo ob 5ih, zajtrk, kava, skica, oprema, ampak še vedno je sobotno jutro najhitreje objelo Gito in Borjo, ki sta prijazno pomagali pri kmetovanju našim gostiteljem. Potem se odpravimo v stene, "despacito" je zdaj v trendu namigujem, ampak to odpade. Plezamo, osvojimo vrh pa se spet najdemo med poležavanjem na mehkih travah, med sestopom, med pohajanjem, a najkasneje na visokogorskem bazenu. Ležalniki so udobni, leseni medved primeren tudi kot obešalnik, voda hladna, zato pred večerjo še zaplavamo. V nedeljo nas, kljub mračnim vremenskim napovedim, poboža sonce. Kje je dež, ko so "mišaki" razboleni? Polovica bojevnic odide v smeri, druga polovica na "restič", na bazen seveda. Kako lepo je biti tu.

Za statistiko takole...

Plezale smo v Creta di Aip/Trogkofel in osvojile naslednje smeri:

- Jana, Neža: Rissverschneidung 5a, Nordostkante ali Bicicletta 4a. Poleg osvajanja smeri se lahko ta naveza pohvali tudi z odličnim slogom, ki ga ni bilo moč zgrešiti - prvi dan prikaz modro-črne modne kombinacije oblačil, drugi dan roza-črno.

- Petra, Vesna: Haha 5a
- Sandra, Marjeta, Andreja: Nordostkante 4a
- Vesna, Katarina: Nordostkante oz. Bicicletta 4a
- Neža, Katarina: izstop iz Nordostkante oz. Biciclette
- Neli, Marjeta in Sandra: neznani miks z neznano oceno, ampak glede na zasedbo je bil gotovo našpičen
- Borja, Meta: iskaje Sudost-Kante 4a, naju je bolj navdušila njena različica, katero sva ocenili s 5a

Pohajale smo okrog bivaka Lomasti:

- Gita: izostren čut za najdbo borovnic in s tem izkazovanje veščin preživetja v naravi

Plavale smo v bližnjem jezeru za zasneževanje ali bolj znanim pod imenom Bazen:

- Eva: plavanje ob robu celotnega bazena v enem kosu in priprava kosila na plaži

Po glavnih nedeljskih aktivnostih smo se vse zopet zbrale na kosilu, kjer so legende pomežiknile mlajšim članicam, jih pohvalile in dejale, da so zelo ponosne nanje pa da so špica punce. Pa Katarino in Katjo tudi takoj vpišemo in kako lepo, da sta se nam pridružili! Še zadnja bojevnica se je usedla v avto in tako je tudi padla prva debela kaplja dežja, kateri so se pridružile še mnoge na poti domov.

Danes sedim tu, nad Ljubljano, in premišljujem o življenju, o vseh dogodkih, ki so me povezali v to skupino. O usodi in o naključjih. Kako različni smo si ljudje, hej. Kako pomembno je v življenju imeti skupino. Kako...

"Gore žarijo v posebnem, čarobnem blesku in nam pojejo pesem o večni lepoti."

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sprejem bil je živ!

Nekoliko zaspani še smo lezli iz avtomobilov na planini Blato, pa četudi ni bilo ravno zgodaj. Za nekaterimi je bila že ena noč na Vogarju, glavni razlog pa, da je bila prva novembrska sobota pač siva. A so nas kaj hitro za dobrodošlico prebudile prve dežne kaplje. Nismo se dali, pisana karavana je po brezpotju krenila proti Jezerskemu Stogu. Ucvrli smo jo po strugi grabna, pa po uhojeni poti čez planino Krstenica, po grebenu do skal, potem pa še nekaj plezanja in že smo bili na vrhu. Ne, ne, ni šlo tako zlahka, kot se sliši. Druga skupna tura je bila pravzaprav pravi mali oviratlon. Dežne kaplje so se spremenile v naliv, gorski vetrovi so nas skorajda prestavljali po pobočjih, mokra oblačila so se lepila na nas, skale so bile spolzke, nekatere so se začele celo nevarno premikati ... Še sreča, da smo nadeli čelade, da smo v nahrbtnikih imeli rokavice in kako termovko čaja ter da je zaokrožila steklenička domačega šnopsa. Tako smo lažje kljubovali skorajda apokaliptičnim vremenskim razmeram. Vodja ture je ocenil, da je čas za obračanje. Osvojili smo zgolj enega dvatisočaka, zasneženemu Mišelj vrhu pa le pomahali.

Čeprav smo med turo glasno sanjali o vročih tuših na Kosijevem domu, smo bili zadovoljni že s tem, da smo mokra oblačila zamenjali s suhimi. Kakšen luksuz! In to že ob enih popoldne. Kako pa smo zapolnili časovno vrzel do večerje? Na sto in en način. Nekateri so se zavlekli v topel objem postelj, drugi skupaj z nemškimi junaki trepetali v Steni smrti in stiskali pesti, da jim vendarle uspe preplezati 1800 metrov visoko severno steno Eigerja, tretji so tarokirali, četrti klepetali ob čaju, peti pa ... Peti pa so se po naključju nagnetli v kasneje zloglasni tečajniški sobi 23. Idealna priložnost za temeljitejše spoznavanje novih obrazov. Zakaj alpinistična šola, zakaj sploh hribi, kje, kdaj, kako pogosto , kaj in kdo nas navdihuje ... Bolj kot so tekle besede, bolj so krožile domače 'arcnije'. Ali pa je bilo mogoče obratno. Ob vse večji sinergiji, tudi s starimi ferajnovskimi mački, smo končno dočakali težko pričakovani sprejem.

Kot skrbno varujejo recepte za vse najboljše sladice, tudi vseh detajlov izjemnega večernega programa ni mogoče izdati. To, da je bil rdeča nit zvit štrik, pa najbrž ni treba posebej poudarjati. Dvanajst od 15 tečajnikov je bilo bolj milo kaznovanih, tudi 14 mlajših pripravnikov naslednji dan najbrž ni čutilo posledic, starejša pripravnika, Redarka in načelnik Željo, sta menda tudi s povečevalnim steklom iskala sledi minule noči. Še najbolj se je namučil Žile, ki si je med vrhunskim prvenstvenim vzponom poleg marog in potrditve naziva alpinist pridelal še blažjo višinsko bolezen. Ravnatelj šole Bošt/Slatki/Cuker pa, to je za zapisnik že treba dodati, da se ob kaki priložnosti ne pozabi, za priznanje alpinističnega inštruktorja ni dobil potrdila na zadnjo plat. O tem, kaj pa se je dogajalo po koncu uradnega programa, kronisti bolj skopo poročajo. Bilo je živahno, pokale so strune, na koncu pa tudi glasovi. Stolov, ki po divji noči niso mogli več sami stati, nismo prešteli, ena mokra 'deka' pa bo ostala kronski dokaz tega, da na streho ni šel nihče in da okno še vedno pušča. Ker rok trajanja različnim sokovom hitro poteče, smo poskrbeli tudi za to, da so na koči po našem odhodu lahko obnovili zaloge pijače.

Ja, kar noro je bilo. Največja hvala in najvišji alpinistični čini vsekakor gredo organizatorjem sprejema! Pa tudi vsem udeležencem, ki so igrali po njihovih pravilih. Eno zvezdo si zasluži še oskrbnik Igor, človek mehkega srca, ki je ponočeval dvakrat zapored in še pred zajtrkom dal zadnjo rundo. Pa tudi kuharica, ki je zjutraj spekla jajca, ni bila kar tako.

In če še potegnemo črto ... Sprejem res bil je živ!

Z Žiletom in Mihom smo se udeležili tabora za perspektivne alpiniste v kopni skali. Priključil se nam je še dobri znanec Marjučo iz Vertikale.

V petek pozno svečer je Miha opravil službene obveznosti in odpravili smo se do Belopeških jezer. V dobre pol ure smo pristopili na Staro planino kjer je bil naš tabor. Komisija za alpinizem nam je uredila dovoljenje za šotorenje, tako da je bilo bivanje več kot prijetno. Plezanje v velikih okoliških stenah zahteva zgodnje bujenje, siljenje s hrano in prepričevanje telesa, da je naspano in da je prav prijetno toplo za plezarijo. Čeprav pokonci kocine trdijo nasprotno. Dostop do severne stene Malega Koritniškega Mangarta (MKM) iz planine vzame manj kot uro hoda. 

Prvi dan sva z Marjučom izbrala Severni steber bolj poznan pod imenom Desni Piussi. Smer je kompleksna in ocena prvih plezalcev (VI, A2) marsikaj skrije. Vstopni del poteka po stebru na odprtih ploščah težavnih za orientacijo. Na srečo sva na vrhu prvega raztežaja ubrala prečko v levo, katera nama je odprla prehod v naslednja nadstropja. V tem delu smeri za prečko je bilo potem kar nekaj starih klinov, kakšen tudi bolj za orientacijo kot varovanje. V tretjem raztežaju naju je pričakala gladka zajeda. Premagovanje najtežjega mesta v zajedi je močno olajšalo varovanje z metulji, saj je plezanje precej atletsko in na moji meji. Uvodne tri raztežaje sva plezala kar 3h. Višje nama je bolj steklo in tudi klinov sva srečala nekaj. Sumiva pa da sva pod ključne raztežaje v zgornjem delu prišla v dveh do treh raztežajih po smeri Usoda. Nad tem delom plezaš pod ogromnimi strehami, ki stopničasto zapirajo v levo nagnjeno zajedo ki te vodi pod izstopno streho. Do nje preplezaš manjšo strehasto zaporo in se znajdeš pod ključnim mestom. Streho premagaš s pomočjo velike šalce. Največjo težavo mi je pri tem predstavljal nahrbtnik, ki kar ni hotel za menoj in se je veselo zatikal v zajedi. V četrtem poskusu se le nagnem dovolj ven, da se potegnem čez in sledil je krik navdušenja. Po grapi do kamina sem kar stekel in nabit z adrenalinom zabil klina, ki sta lepo zapela. Do vrha smeri naju je ločilo še 200m in ob sončem zahodu sva uživala v vršnjih raztežajih. V izdihljajih dneva sva pohitela do Trbiškega bivaka, se okrepčala in v soju čelk po ferati življenja (Via della vita) nazaj na planino. Doživetje je bilo popolno.

Naslednji dan sva spala kakšno uro dlje, tako da sva temu prilagodila tudi načrte. Podala sva se v Rob nad Zagačami, kjer sva zaplezala v Pozabljeno misel. Smer ponuja lepe prehode v dobri skali in je delo mojstra Filipa Benceta, ki se je po njej sprehodil v dveh urah. Predvsem naju je navdušil spektakularen 60m dolg kamin, v katerem pa nisva bila očitno dovolj pozorna saj sva šla po njem vse do konca in zaključno strehasto zaporo premagala po plošči desno od zapore, orginal pa odvije ven kakšnih 10m prej. Plošča je nudila dobre oprimke in slabše stope. Osebno se mi je to mesto zdelo težje od strehe prejšnji dan. Za morebitne ponavljalce predlagava oceno VI+. Skala v smeri ima zelo rada kline tako da je smer bogatejša za kar nekaj primerkov. Smer izstopi v neposredni bližini Trbiškega bivaka, s tem pa je sestop malce krajši kot iz MKM. Po preplezani smeri se kar nekako nisem mogel znebiti občutka, da tole pa ni 500m. Naredila sva namreč le sedem raztežajev, zgornji del pa odplezala nenavezana. Med plezarijo nas je ta dan spremljal orkester ki je ubrano godel pred kočo Zacchi. Zelo sproščujoče. V dolino sva sestopila skupaj z Žigo in Matijem, ki sta ravno prišibala mimo.

Ob čakanju na Miho in Žileta, ki sta grizla v Cozzolinovi zajedi so nama udobje nudile mehke trave, deležna pa sva bila še "regeneracijskega" napitka in sončnih žarkov. Misli so se ob tem že podile v novih smereh nad dolino.

Plezanje v ambientu nad Belopeškimi jezeri mi bo še dolgo ostalo v spominu, vsekakor pa se bom še kdaj odzval na klic tamkajšnjih gora.

Smeri, ki smo jih Železničarji s soplezalci plezali na taboru:

- MKM, Spominska smer Aleša Kunaverja (VI+,800m): Žile in Miha, poskus 

- MKM, Severni steber oz. Desni Piussi (VI+/V-VI, 750m): Bošte in Marjučo

- MKM, Cozzolinova zajeda, varianta (VII-/VI, 800m): Žile in Miha 

- Rob nad Zagačami, Pozabljena misel, varianta (VI+/VI-/V, 500m): Bošte in Marjučo

Za več podrobnosti nas pocukajte za rokav in z veseljem bomo z vami delili kakšno prigodo. Žal so moje slike slabe, medtem ko jih od naveze MŽ sploh ni. 

Punce smo še že tretje leto zapored podale na alpinistični tabor, letos na Kočo na Klemenči jami. Med potjo smo preslišale vsa vprašanja v stilu 'a ve pa kar same?', 'ja kje imate pa fante?' in težko otovorjene prisopihale do koče. Sledila je večerja, izbiranje smeri in klepetanje. 

Tudi letos smo šli za prvomajske počitnice v Provanso, izbrali smo si plezalno destinacijo Sainte Victorie. Nastanili smo se v kampu Municipal Le Cezanne v kraju Puyloubier. Do plezališč je vožnje za cca 10 km. Gorovje Sainte Victorie nudi plezarijo v dolžini od 20m do 400m, tako od navrtanih kot klasičnih hribovskih.

Prvi dan smo si izbrali sektor Le Reposante.

Vreme smo imeli fajn, vse dni sonce, samo prve dni malo bolj vetrovno. Ampak bolje malo vetra kot pa sneg :). Tako je prvi dan prehitro minil in že smo plezali v novem sektorju z imenom Plates Dalles. Sektor nudi smeri od 4c do 6c in kot pove samo ime sektorja plezaš zelo luštne platke. Ker je območje zelo veliko smo si vsak dan izbrali nov sektor in tako dobili različne stile plezanja.

Luka je popoldneve izkoristil še za cestno kolesarjenje. Midva z Robijem pa med drugimi tudi za hlajenje ob banci sladoleda.

Seveda pa nismo bili sami v prelepi Provansi, pridružili so se nam tudi Zvonko in doktor Aljo z družinama.

Imeli smo tudi pohodniški dan, jaz po levi strani na vrh s križem Croix de Provance, Luka in Robi pa sta ubrala desno stran brezpotja.

Da pa se ni samo klasično frikalo v plezališčih, se je plezalo tudi v malo daljših smereh. Eno dopoldne sta Robi in Luka plezala smer Arete de Genty, 150m, 4/5b, popoldne pa kolesarila in naredila vsak svoj kolesarski krog okrog Saint Victoira.

Ker jima je bila dolga smer všeč sta izbrala še Arete du grand culoir + Le Crepuscule des Ayatollahs 200m, 4, 5b+.

Tako smo prišli do zaključka in konca dopusta. Povzetek počitnic, nič drugega kot v Provansi je vedno lepo in še bo potrebno pridt nazaj, sploh sem, ker je ostalo preveč nepreplezanih smeri. Pa da ne pozabim še prijaznosti osebja kampa in pa najboljših lokalnih vin. Če ne vrjamete morte tja in boste videli, da se splača in da vam ne bo žal. Da pa vse to drži, sploh o soncu si oglejte foto dokaze.

Komisija za nadzor nad likom in delom Glavce je zmagala. Njeno odkrito lobiranje tako ni doživelo željenega rezultata. Drugič bom uporabila plave kuverte, pa bomo vidli, če bom bolj uspešna! Bolgarija pa do takrat ostaja na seznamu ˝plezalnih destinacij, ki jih moraš čim prej obiskati˝.:)

No, resni kandidati smo bili trije, a smo takoj ugotovili, da borovniček take poti ne bo zmogel. Zato smo si zadali plan: gremo za soncem, kamor pridemo, pa pridemo. V četrtek zjutraj smo borovnička naložili do zadnjega kotička in se odpeljali proti obali. Vanč je želel zaviti na hrvaško avtocesto, ampak sva s Petro takoj protestirali, zakaj ne gremo raje ob obali. Pa naj velja ženska beseda, kakopak!:) No, da sonca ta dan ne bomo vidli, nam je kaj kmalu postalo jasno. Pa smo se vseeno odpravili na lov za suho skalo, v Limski kanal. Iskanje sektorjev je bila zgodba zase. Glede na to, koliko časa smo zapravili za to, bi lahko vreme zdržalo kaj več kot le eno smer. Pa ni. Vedrili smo v jami in upali na izboljšanje, ampak nam je kmalu bolj zadišala kava v Vrsarju. In sladoled za celih 6 kun! Prelevili smo se v popoldanske turiste, ki se sprehajajo ob obali, kofetkajo, si ogledujejo staro mestno jedro in skušajo v objektiv ujeti vsak njegov kotiček. V to vlogo smo se tako vživeli, da smo šotor postavili že v temi in seveda dežju. Naslednja dva dneva se nam je sonce oddolžilo, tako da smo lahko končno preverili, da Šimije ponuja res lepe smeri, Gavranik pa žal ne. Na sobotno popoldne smo zato raje opustili plezanje, si napeli gurtno in uživali v raznolikih aktivnostih, ki ti jih omogoča travnik. Med drugim tudi spremljanje vremenske napovedi vsakih deset minut, ker se s pokazano nikakor nismo želeli strinjati. Pa smo že rekli, da ta že ne more biti prava, če pa je čisto jasno in da se lahko delamo, kot da smo nekaj let nazaj in nimamo pametnih telefonov. Ampak je Petra hitro dodala, da so takrat gledali oblake, mi pa tega pač ne znamo. Tako nam ni ostalo drugega kot da se odpeljemo v Slovenijo in noč preživimo v Črnem kalu, kamor bo dež prišel z zamudo. Če je šesta ura zjutraj zamuda, pa naj bo tako. Vanč je imel upe, da lahko še na hitro nekaj splezamo, ampak sva bili s Petro ob tej uri povsem neuporabni. Najprej zajtrk in kava! Potem pa se je dež tako ali tako okrepil in smo se lahko samo še usedli v avto in odpeljali proti Ljubljani. No, da se ne bi tako klavrno končalo, smo se odločili, da iz postelje vržemo Primoža in se najavimo na drugi jutranji kavi. Ta nas je (kljub našim (ne)prijetnim vonjavam- tuša v teh dneh pač ni bilo na spregled) prijazno sprejel in ob zvokih španskih kitar smo kramljali še dolgo v dopoldne.

Ni bila Bolgarija, smo se pa vseeno imeli fajn! Vanč je rekel, da smo kot ena družina (ampak ne oče, mati in hčer, ampak babica, dedek in vnukinja- ker se stari starši in vnukinje pač bolje razumejo- kateri od nas je zasedel katero vlogo pa kar sami ugotovite;)). Pa da ob dveh ženskah svet za enega moškega ni tako grozen, tudi lahko Vanč potrdi. Celo kinder jajček je dobil na koncu, ker je tako lepo shajal z nama. In to ne kar en kinder jajček, ampak Pujsa pepa kinder jajček!