Začetek Jesenske radosti ali razmišljanja ostarelega sivca
Jesenske radosti ali razmišljanja ostarelega sivca natisni E-pošta
Prispeval Poli   
Ponedeljek, 13 Oktober 2014 08:55

Ker za soboto nisem dobil sotrpina, ki bi z mano delil konopec, sem se prislinil Gresu in Septoleti, ki sta krenila v Kogel. Tako sem lahko v tek spravil dolgoletno željo po uživaškem plezanju v Koglovem Virensu in Skutinem Južnem razu. Obe smeri se ponašata z odlično skalo, lepimi prehodi in nasploh estetiko, sploh Južni raz je naravnost uživaška smer.

Kmalu po šesti uri zjutraj smo v soju čelnih svetilk zakorakali po gozdni stezi navkreber. Zaviti vsak v svoje misli, smo v pašnem koraku ostarelega gamsa korakali proti steni. Kako sem pogrešal šelestenje odpadlega listja pod nogami in jesenske macesne. Pa rumenkasto travje, ki se bohoti pod ostenjem Kogla. Pa bodeče neže, ki se prebujajo v z roso umito jutro. Pika na i pa je vsekakor sedeti na balvanu pod smerjo in čakati na objem prvih sončnih žarkov novega dne.

Pomirjen sam s sabo, sežem po prvih grifih smeri in se poženem k višku. Ujamem ritem, plezam mirno, popolnoma osredotočen na naslednji gib. Metri se hitro nabirajo, prehodi si sledijo eden za drugim in po dobrih 30 minutah se znajdem na travah Kogla. Uaaa, kakšen občutek svobode in kakšna povezanost duše, psihe in telesa. Preobujem se v superge in nadaljujem proti Skuti. Veter se podi po planjavah in žvižga med balvani. Oblaki se lovijo po nebu, nastajajo, izginjajo, se združujejo...

Pod steno sta že dve navezi, a me prijateljsko spustita naprej. Vstopne metre smeri hitro premagam in se znajdem na razu. Skala odlična, prehodi fantastični, drzni, mestoma izpostavljeni. Ves čas me spremlja veter, ki nekajkrat preveri, kako dobro se držim grifov. Držim se tik desno ob razu, kjer je vsaj nekaj zavetja. Odlična skala mi riše nasmeh na obraz. Kar malo sem žalosten, ko stopim skozi naravno okno in se ustavim na koncu smeri. Tudi tole je šlo relativno gladko. Zadovoljen z dnevom, da nisem ostal doma, zakorakam proti vrhu Skute. Vsa radost do življenja, plezanja, narave bruhne iz mene skozi glasen krik veselja. Briga me, če me kdo sliši. To je moj dan! In kakšen dan je bil. To je življenje.

solaza 001 solaza 002 solaza 003 solaza 004 solaza 005 solaza 006 solaza 007 solaza 008 solaza 009 solaza 010 solaza 011 solaza 012

 

Komentarji   

 
0 #1 Marko Erčulj 09:04 13-10-2014
Bravo soler 8) svaka čast. Maš prav, mestoma je RES izpostavljeno :-)
Citat
 
 
0 #2 Muhič Petra 09:08 13-10-2014
Lepo spisano :-)
Citat
 
 
0 #3 Primož Urh 10:25 13-10-2014
Pravi mali literarni biserček ostarelega sivca 8) . Lepo, lepo!
Citat
 
 
0 #4 SlaTki 10:59 13-10-2014
Čudovit opis. 8)
Citat
 
 
0 #5 Domen Košir 14:17 13-10-2014
po takemle opisu se človk kar zasekira zakaj ga ni blo zraven. :) pa če si se že zdej oklicu za ostarelega sivca, kakšn bo tvoj naziv ko boš star 60+? :D
bravo!
Citat
 
 
0 #6 Meta Resnik 21:34 13-10-2014
Aha romantična književnost torej.
Citat
 
 
0 #7 jirzi 19:16 28-10-2014
Take občutke lahko doživiš edino, če probaš. Priporočam, ko je glava prava. ;-)
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

© AO Železničar | Template by vonfio.de

Spletna stran AO Železničar za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke (cookies), ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh? Če se z uporabo piškotov ne strinjate, prosim, da zapustite to stran! Več o tem najdete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotov.

EU Cookie Directive Module Information