V petek popoldan sva šla z Matijo v Kot in ker je bil tam parkiran samo en avto sva mirne duše nadaljevala proti Staničevemu domu. Na koncu se nas je v zimski sobi s 6imi mesti želelo naspati 9 kandidatov. Gužvanju sta se izognila dva Poljaka, ki sta si potem postlala zunaj in tako je noč minila brez težav.

Takoj po sončnem vzhodu je bil sneg že dobro ojužen, zato sva na hitro skočila na Rž in se za tem počasi pripravila na spust iz enega kuclja nad kočo (2380). Odvijugala sva skozi Dovška vratca proti Kotu...

...potem pa sva se posvetila ambiciozni ideji, da bi preskočila eno lepo špaltno sredi dobro zasneženega pobočja. Dolgo sem se odločal, kako bi se je lotil, nakar sem se odločil in bord pripel na rucak in ga nežno vrgel v popolnoma varno kotanjo...iz katere se je odbil v sosednjo...in iz katere se je seveda odkotalil v špaltno;)

Ko sem skočil preko je postalo hitro jasno, da je slednja bistveno globlja od pričakovanega in po kar nekaj truda sem uspel ugledati bord približno 5 m globoko. Matija se je po tem seveda odločil za obvoz. Ker je bil edini, ki je imel dereze "pri roki", je šel pogledat kakšna je situacija od bliže in kmalu je zaključil: "Brez štrika ne bo nič!"

...popoldan sem imel v LJ ene obveznosti, zaradi katerih se nisem mogel gužvat z vami v bivakih Belih vod, zato sva se naslednji dan na mesto zločina vrnila z Vilijem in kupom izposojene opreme. Vili je hitro pripravil sidrišče, jaz pa sem počasi odpikal pod slapič in dalje do mojega bogastva (od štanta na robu špaltne točno 10m). Za tem je vse srečno romalo nazaj na dnevno svetlobo in sledilo je le še poležavanje na bližnjih travah in sušenje premočene robe...pa še dokončanje spusta;)

Morala zgodbe: Ko si že tretji dan zaporedoma v Kotu, je počasi čas, da si izbereš novo destinacijo;)