Začetek Herlec–Kočevar v Šitah, tokrat uspešno
Herlec–Kočevar v Šitah, tokrat uspešno natisni E-pošta
Prispeval Matevž   
Nedelja, 04 Avgust 2013 21:58

Po neuspelem nedeljskem poskusu (opis na forumu), nama Šite niso dale miru, zato sva se ob stabilni vremenski napovedi v soboto zopet vrnila na mesto zločina. Pričakovala sva dolgo, težavno in naporno turo in prav vse od tega tudi dobila, v izobilju… J Tokrat sta nama družbo na začetku delali še dve navezi, ki pa sta se po prvih raztežajih družbe na štantih, počasi oddaljile. Smer kaj hitro vate vrže petice. Primož je še v drugo obvladal zajedo, jaz sem kasiral meni strašno ljube gladke plošče in jih tudi kasneje dobival v izobilju. Do kotla je šlo gladko, a zaradi težavnosti, tudi počasi. Orientacija nama je tokrat šla odlično. Po nekaj lažjih raztežajih v kotlu, sva soglasno sprejela za dolžino plezarije eno izmed ključnih odločitev, in sicer, da se varujeva tudi v lažjem svetu. Naslednjih nekaj raztežajev po lahkem, a zagruščenem svetu je bilo neskončnih. Še pred kaminom naju je dobilo sonce in temeljito nažigalo po naju v vsej svoji moči vse do konca. Kamin je, kot bi se že vnaprej dogovorila, pripadel Primožu. Vanj se je pogumno zapodil z nahrbtnikom, se vmes nekajkrat pogovoril sam s seboj, z ruzakom in skalo ter po 50 metrih basanja, plazenja in tlačenja izmučen izplezal. Tudi mene je dodobra utrudil. V predzadnjem raztežaju je zagrmelo in zaskrbljeno sva izmenično pogledovala proti Italiji, od koder se je bližala nevihta ter proti zahajajočemu soncu nekje za Jalovcem. Na zadnjem štantu je sonce dokončno zašlo in pohitela sva proti izhodu, po grebenu, od tam pa tipaje navzdol proti poti, ob zadnjih vzdihljajih svetlobe. Ko jo je zmanjkalo, sva se odločila, da ne tvegava s ferato in čelkami, poiskala udobno mesto in zbivakirala. Nevihto je k sreči odneslo drugam. Po ne preveč hladni noči in naspana sva se zjutraj zbudila v neverjetno jutro in skoraj na poti, šla navkreber do škrbine, sestopila do krajne zevi, čez katero ni šlo drugače kot z abzajlom. Potem pa tečno navzdol po spranem melišču ob zadnjih požirkih pijače, čez gozd, na radler in jutranjo kavo ter ležerno - jaz s kolesom in vrvmi, Primož pa peš - do Planice. Tura napornega in mestoma težkega plezanja, dolgih dostopov in sestopov ter pravilnih odločitev – prejšnjič in tokrat.

P1000400

P1000408

P1000415

P1000419

P1000431

P1000432

P1000435

P1000439

P1000443

P1000449

P1000455

P1000458

P1000465

P1000468

P1000472P1000474

Zadnjič posodobljeno Ponedeljek, 05 Avgust 2013 07:34
 

Komentarji   

 
0 #1 Poli 07:40 05-08-2013
pridna fntka :) očitno se bo zdaj samo še bivakiralo al kako? :lol:
Citat
 
 
0 #2 Robert Hočevar 09:01 05-08-2013
Real adventure :-)
Citat
 
 
0 #3 Primož Urh 11:39 05-08-2013
o, ja, res je bilo vsega po malem, beri: :-) :sad: :o :eek: :cry: :roll: :zzz :lol: . niti musklfiber ni izostal. za bivakiranje pa idealne razmere, še jutranje rose ni bilo skoraj nič.
Citat
 
 
0 #4 Matevž Juvančič 14:12 08-08-2013
mogoče sem v zaključku premalo poudaril, da je bila smer lepa, tura polna doživetij, ostenje, ki ga poimenuje Lovšin za slovensko Civetta, impozantno in okoliška scenografija naravnost neverjetna :roll:
(da ne bo kdo pomislu, da je tole početje en sam matr.. :lol: )
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

© AO Železničar | Template by vonfio.de

Spletna stran AO Železničar za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke (cookies), ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh? Če se z uporabo piškotov ne strinjate, prosim, da zapustite to stran! Več o tem najdete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotov.

EU Cookie Directive Module Information