Zdaj bom nadoknadila svoje nepisanje. Začelo se je z nepremagljivim taborom na Slovaškem in nadaljevalo s še enim v Val Masinu. Med tem sva z Mihcem (AO Kranj) v Šitah plezala Herlec-Kočevar. Sila fino! Navdušila sem se nad dostopom s kolesom, strmimi stenami in še čim.

Z Boštom sva nato eno ležerno popoldne plezala Vodjak Želja na Vršiču. Kakšna lepa smer! V cugu, ki je skupen s trmastimi kamini, kjer je včasih tičala lesena kajla, se da A0 lepo izpeljat tudi s frendom trojko.

Še isti teden, smo se po eni dolgi noči, z Ajdo in Rokcem spravili v jutranji Janc-Mali na Begunjščico. Rokc se je izkazal in praktično celotno smer preplezal v vodstvu. Dan, ki se tako začne, se ne more slabo končat in popoldne smo se že vozile na Žaož v Karnijce. Vikend z deklicami, lahko samo dobro dene. Tam je padel plan in to nedeljo sva šli z Vesno v Vzhodni steber Široke peči. Wawawiwa! Super sva se imeli. Večer kot se spodobi na bivaku, zjutraj pa zagrizeva. Šlo nama je kot po maslu, v amfiteatru pa mi je od navdušenja čeljust visela nekje pri kolenih.

Naslednje popoldne pa sva z Borisom štartala proti Križevniku. Stari mački imajo avanturo v malem prstu, to zdaj vem. Ubrala sva dostop v temi, ki ga vodniček prijazno odsvetuje. Ne zastonj. Malo sva se iskala, ampak ob polnoči, po na novo izumljenem dostopu, našla bivak. In vodo. Kakšen bivak in kakšna stena! Plezala sva Resnikovo. Smer je napeta, ampak res lepa. Zajede <3 Opogumljena z dnevno svetlobo se samozavestno lotiva sestopa. No, v tem, da vidiš ni nujno rešitev. Svetlobo sva porabila, prišel je večer in po nekaj urah akrobacij v stilu prejšnjega večera nama je uspelo priti do piva. Haha, kakšna nepozabna dogodivščina.

Upam, da mi to poletje glavo uspe potopiti tudi pod morsko vodo.