Ob visokih temperaturah kot smo jim priča neizmerno rad pobegnem v severne stene, ki ohladijo razgreto telo. Občutek mraza in kurje kože v svežem jutru je neprecenljiv. 

Beg pred vročino, sva z Metkom začela v soboto, ko sva se podala v Centralno smer v Planjavi (VI+, 200m). Pred odhodom me je malce skrbelo, saj je stena obrnjena na zahod in izpostavljena soncu a so zjutraj temni oblaki nakazovali vse drugo kot šajbo. Na Kamniškem sedlu je bilo megleno in zmerno vetrovno, na vstopu v smer pa sem že iskal rokavice. Do vrha se je sonce le prebilo do naju in tako dodalo češnjo na torto ob čudovitem doživetju. Čvrsta skala, strma in izpostavljena plezarija, opazovanje kozoroga in gamsov pa je le nekaj utrinkov, ki jih je ponujala ta dan sramežljiva Planjava. Po zasluženem obedu na sedlu se je Metek odpravil v dolino, jaz pa sem po naključnem srečanju s prijateljema nadeljeval proti Okrešlju. Pozno popoldan smo se razšli, potem pa se mi je pridružil Edo. Veselo vzdušje na koči naju je naslednje jutro kar poneslo pod Štajersko Rinko, kjer pa so naju grozeči oblaki in dežne kaplje prisilili k povratku. Ob vlaženju grl pri koči se je vreme povsem zjasnilo, a midva sva že hitela novim zmagam na proti.

V torek popoldan sva beg v stene nadaljevala z Neli. Prav ležerno sva se opravila proti Vršiču in si izbrala lepotico Vodnjak želja (VI, 250m), ki se je kopal v prijetnem pozno popoldanskem soncu. Smer je kompaktna, izpostavljena in ponuja zelo dobre možnosti varovanja. Tempo plezanja sva nastavila ravno prav, da sva ob mraku izplezala na rob in za trenutek opazovala odhajajoč dan. Odlično!

Po sestopu na Vršič so sledile še zadnje priprave na naslednji dopustniški dan. S spalko sem se skril v mehke trave ob Vršiški cesti in si privoščil spanje pod tisočerimi zvezdami. Noč je prehitro minila, ko me je zjutraj pobral Marjučo. Njegov malček na štirih kolesih je neutrudno pobiral ovinke in kmalu sva se znašla v Zadnjici. Spakirava in že sva na poti pod Vršac. Izbrala sva si Puntarsko (VI(A0), 800m). Dostop po pravljični dolini je minil hitro. Locirava smer in kaj hitro se znajdeva v zajedi, kjer se po nekaj raztežajih naveževa. Dobra skala, jasni prehodi in zgledna strmina so skupni imenovalci smeri v spodnjem delu. V srednjem delu se svet položi in lahko nadaljujema nenavezana, saj je tako najbolj varno. Pod krušljivim previsom sva zopet na vrvi. Za njim zaključiva srednji del ki po lepoti ne izstopa, doda pa nekaj resnosti k turi. Pred nama je le še vršna poslastica. Skala je v tem delu zopet kompaktna, strmina pa včasih tudi onstran navpičnice. Zelenjavna poč pod eno izmed najbolj markantnih streh v naših hribih zahteva še nekaj previdnosti ob posluževanju travnatih opor, nad stolpom pa čakajo glavne težave. Gladko, rahlo previsno ploščo premagaš po poči, ki premore dovolj klinov za kakšen počitek (preverjeno=)). Specialno znanje plezanja poči je tukaj neprecenljivo. Jaz ga bom moral še izpopolniti, medtem, ko je Marjučo v tem pravi maček. Prehod preko strehe ponuja dobre grife in je v primerjavi s spodnjim delom lažji a zelo zračen. Nadaljevanje do vrha smeri je prava poezija. Zajeda ob kompaktni skali ponuja odlične možnosti za varovanje z metulji, za konec pa te po direktni varianti nagradi še z izstopom skozi slikovito okno. Mehke trave naju zvabijo, da posediva in uživava trenutek. Ni trajalo dolgo, ko sva morala krepko zaliti suha grla na Prehodavcih. Sestop nama je minil ekspresno, za konec pa sva telesi še ohladila v bistrem rečnem koritu.

Bil je še en čudovit dan v hribih. Le kaj bo še prineslo to divje poletje?