V soboto smo se dve navezi – Primož z Matejem in Davidom ter midva z Vančem odpravili v Igličevo smer. Z nama bi morala biti še Nika, vendar jo je pokvarjen avto priklenil na domačo Baško grapo.

Na poti na Okrešelj srečamo prijazne GRSjevce, ki povedo, da je smer še precej naložena, v spodnjem delu kamina pa se je odlomil velikanski podstavek. Sploh ni bilo tako hudo, verjetno tudi zato, ker smo s predstavljanjem malo zapretiravali. Smer je lepa, skala dobra. Mene je še najbolj namučil moker kamin, v katerem sem preslišala glasbeno spremljavo iz oblakov s Kranjske. Ko končno pridem do štanta, z Vančem izvedeva plezanje na reaktivni pogon, nad Miheličevo ploščo pa sem se spraševala ali sem že kdaj tako hitro preplezala kakšno štirico. Nevihti smo vsi srečno ubežali ter si za nagrado privoščili dva polčasa piva. Bilo je lepo.