Za marsikoga je mala malica. Ampak midva sva Miheliča in Zamana vzela resno. In dobesedno. Da bi našla to "zemljepisno nepomembno vzpetino, ki je pravzaprav le ena izmed grbin v valovitem reliefu Podov pod južno steno Skute [in] bi [jo] le težko imenovali vrh", sva se lotila obračanja tako rekoč vsakega kamna. Nekajurno raziskovanje se je izkazalo za plodno: ugotovila sva, da bo treba namesto desnega hudournika zaviti v levega. Opogumljen z izkušnjo premaganega slepega črevesa najin raziskovalni duh niti pri plezanju ni popuščal. V steni je sicer že bilo nekaj navez, vendar nobena v najini smeri. Juhu, pot za novo lekcijo je prosta! Marjeta je dobila uvodni raztežaj, ker je bolj specializirana za trojke. Meni se je v drugem cugu skorajda uspelo ugnezditi v kaminu. Marjeto pa je sploh iz njega pregnala šele vrv. Do grede je nato sledilo lahko poplezavanje. Potem pa tisto glavno: lep zgornji del smeri s kompaktno skalo. Z vrha sva se hitro pobrala, ker se je bližal dež. Kljub neobetavnemu začetku nama je uspelo!