V četrtek smo se Neli, Eva in jaz odpravili iskati sneg k severnim sosedom. Vožnja je hitro minila in po treh urah smo že na parkirišču v vasici Stroden (1403 m). Hmm… a nismo mi prišli smučat? Snega nikjer. Niti višje ga ni opaziti. Pomlad nas je spet prehitela. Vendar ne obupamo, optimizem nam vliva skoraj polno parkirišče in 10 turnih smučarjev, ki jih je taksi ravnokar odložil.

Otovorimo se in pričnemo hoditi. Najprej po cesti mimo spodnje postaje tovorne žičnice nato po poti, ki se nad potokom vije po dolini Maurertal. Po 2 urah hoje si nekje na višini 2000 m le nadenemo smuči, a ne za dolgo. Nekaj 10-metrski odseki snega se v neprekinjeno belino zlijejo šele malo pred kočo. Koča Essener-Rostocker Hutte (2207 m) je dobro oskrbovana in je izhodišče za vrsto turnih smukov v okolici. Mimo koče nadaljujemo z vzpenjanjem po ledeniški moreni do jezera Simonysee. Na vzpetini nad jezerom si uredimo bivak in posušimo opremo. V preostanku dnevne svetlobe povadimo ledeniško tehniko in ko sonce zaide za vrhove, hitro ugotovimo, da na 2400 m še ni pomladi. Poskrijemo se v spalke in začnemo čakati jutro.

Zjutraj pričnemo z vzpenjanjem po ledeniku Simonykees. Nad zelo razpokanim območjem ob vznožju Hintere Gubach Spitze se ledenik položi in kasneje razdeli na dva kraka. Odločimo se, da se vzpnemo po levem kraku mimo serakov direktno na zahodni vrh Simonyspitze. Vsakih 20-30 korakov občudujemo veličastne razglede in po dobrih 4 urah dosežemo greben (3450 m). Na vrhu se še do konca posončimo in naberemo energijo za več kot 1200 višinskih metrov spusta direktno do koče. Smučamo po smeri pristopa in spretno vijugamo med špaltnami in seraki. Na bivaku poberemo opremo in jo mahnemo mimo koče naravnost v dolino. Zadnji smučarski metri s težkimi nahrbtniki v gnilem snegu niso več tisto po kar smo prišli. Za konec pa naš čaka še dolg peš sestop do avta.

Kljub nepredvidenem dolgotrajnem pešačenju smo doživeli super turo z odlično smuko!