Pa smo šle- osamosvajanju naproti. Plezale smo hitro, štante delale počasneje. Ampak samo zato, da sta se lahko drugi dve spodaj ogrevali s Konjenikom. Z eno roko, z drugo roko, z eno nogo, z drugo nogo, z glavo, z ritjo… časa je bilo dovolj za vse:).

Plezale smo Slap v soteski, desni krak. Spodaj je bil led malo siten, zgoraj za vriskat. Kaskade pa zelo prijazne; šele zadnji del se postavi bolj pokonci. Tudi če je bila nedelja, gužve ni bilo. Le na drugem štantu smo mimo spustile eno navezo, da smo se lahko me v miru prevezovale in še kakšno vmes rekle. Konec koncev ni vse samo v plezanju- če je zraven še dobra družba, potem je paket popoln. Ta je bil in naj traja led!:)