Iz zimskega frikanja se da z lahkoto narediti celodnevno turo: vstaneš v temi, potem nekje po poti piješ (pre)dolgo kavo, potem parkiraš eno uro hoda predaleč, ker ne verjameš v svoj avto, potem si privoščiš raztežaj plezanja epskih časovnih razsežnosti po tankem ledu, potem uživaš v samoti grabna, kjer so se prej trle množice, predvsem pa vriskaš v res lepih skokih ravno pravšnje naklonine. Na koncu se proti avtu vračaš v soju mnogoterih zvezd, medtem ko se vsi ostali v teh koncih tavajoči siti in napiti že zdavnaj vozijo proti Ljubljani.

In še odstavek brez patetike. Plezala sva Lušev graben. Led je v prvem raztežaju za nas razbijače kar psihersko tanek. Kak vijak se da vseeno zaviti. Vsaj napol. V nadaljevanju pa eno samo veselje.