Začetek Reševanje poškodovanega
Reševanje poškodovanega natisni E-pošta
Prispeval Miloš Ulčar   
Četrtek, 23 Junij 2016 17:14

Potem ko sem zadnja dva tedna čakal, da bo vreme, pa da bo kak inštruktor imel čas, pa da se bo vse poklopilo, je Neli v sredo na FB objavila, da ima lepo vreme in voljo, nima pa avta. Jaz sem imel še avto in sva se hitro dogovorila. V sredo zjutraj sva bila že na Vršiču, srečala Katjo in Dohtarja in se odpravila na severno stran Mojstrovk. Cilj: Kranjska poč. Na melišču pod steno je še kar nekaj snega, idealno za trening uporabe kladiva namesto cepina. Ker je liknja med snežiščem in steno precejšnja, na hitro preplezava manjši stolpič ob strani, se naveževa in Neli se požene naprej. Prvi cug opravi na hitro in že kriči "varujem".  Prvih 10-15 metrov je "blatni dol", vse mokro, blatno, spolzko. Potem pa se le izkopljem in že sem v suhi skali, začne se uživanje. Potem pa kar naenkrat - dvignem levo nogo, stopim, se dvignem skoraj do konca in FUCK - zaboli v mišici. Nekako se povlečem še meter, dva, masiram, sproščam nogo - mislim, saj je samo krč, bo popustil. Pa noče. Takoj ko obremenim boli kot hudič. Neli me bo ubila, si mislim, sam nimam kaj. Neli javim, da ne morem naprej. "Pridi do mene, saj bo", kriči nazaj. OK, masiram še malo in poskusim še enkrat - no way. "Ne gre, ni šans, sorry..." Neli me spusti za kaka dva metra na poličko, na dveh frendih naredim štant se zavarujem in odvežem s štrika. 15-20 min pozneje je pri meni. "Kaj je, si v redu?" "Ja, sam na nogo ne morem stopit, poškodba mišice - počena, al kaj jaz vem". Sledi še par ne prav lepih besed, ki opisujejo duševno stanje in niso za javnost. "OK, abzajlam do dol pa pridi za mano, bo šlo? Znaš?" "Ja, ja, seveda " odgovorim. Lažje reči kot narediti. Ker nisem v vpadnici štrika in ker lahko uporabljam le eno nogo, me dvakrat lepo zavrti, drugič zaniham kakih 5 metrov in treščim v steno. Nastrada komolec. Nekako se le spustim do dna snežišča. Potem sledi mukotrpna hoja do Vršiča - skoraj dve uri in pol. Neli me podpira, spodbuja, pomaga. Na koncu se le privlečeva do avta, ključe prepustim Neli in odpeljeva se k Lačnemu Kekcu v Kranjsko Goro na pijačo in mineštro. Pot do Ljubljane pa mine ob dvignjeni strehi, kot bi mignil in ugotoviva, da sva se vseeno imela super in da se še vrneva dokončat najin cilj. Jaz pa upam, da se do Dolomitov mišica pozdravi. Pa Neli en velik THX :-)

 

20160622 10090920160622 10330920160623 164725

Zadnjič posodobljeno Četrtek, 23 Junij 2016 19:42
 

Komentarji   

 
+1 #1 Poli 20:11 23-06-2016
Še dobro, da je znanje še sveže ;-) Ti se pa le pocajtaj, Dolomiti se bližajo ;-) Ne izogibaj se doktorja, jaz opravim samo še en pregled in dobim certifikat za Dolomite, juhej :lol:
Citat
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

© AO Železničar | Template by vonfio.de

Spletna stran AO Železničar za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke (cookies), ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh? Če se z uporabo piškotov ne strinjate, prosim, da zapustite to stran! Več o tem najdete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotov.

EU Cookie Directive Module Information