Z Niko sva prvič združila moči in se nekega vročega petkovega jutra podala v Vzhodno smer v Mali Rinki z vzhodnim pristopom (beri: nažigalo je kot pri norcih). Lotila sva se jo z velikim entuziazmom, prešernega duha in v pričakovanju opevane skale in lepote (tako stric Mihelič), ki pa se iz raztežaja v raztežaj kar nista hoteli udejanit. Tudi neskončno trenja v vrveh v prvih raztežajih, zagruščenost :)) (kako lep slovenski izraz za krš) in plaz padajočega kamenja tik pred koncem nista načela najinega optimizma in dobre volje. Smer je res lahka (a je zaradi skale nikakor ne gre podcenjevat), odlična za začetek sezone in ima kar nekaj lepih trenutkov. Še poprej pa sva v ponedeljek z Emo opravila z Novo centralno v Veliki babi. Zame sicer ponovitev, ki pa se je zaradi privlačnosti in dobre skale kar nočem naveličat.