V ponedeljek 14. avgusta sva se z Davidom Kozjekom že na vse zgodaj odpravila v osrčje Julijcev. Cilj je bil preživeti dva čudovita plezalna dneva v nepoznanih smereh.

Prvi dan sva se podala v Novo vzhodno v Triglavu. Smer je iz leta 2013 in je sedaj verjetno doživela prvi obisk. Vse potrebne informacije o smeri so na spletni strani plezanje.net, zato me čudi da ni bolj obiskana. Vstopni del je lahko prehoden, tako da sva do velike grede šla nenavezana. Po skici sodeč sva se navezala v šestem raztežaju, za katerega sva kasneje ugotovila da predstavlja prvo izmed dveh petic po najini oceni. V tem raztežaju nisva šla po kaminu temveč po plošči in čez previs približno 5m  levo od kamina. Težave segajo do zgornje pete stopnje, kar je podobno kot v kaminu. Ta variantica ponuja dobro skalo in čvrste prijeme, za varovanje pa pride prav kakšen metulj. V nadaljevanju se stena položi. Naslednja zapora, ki od plezalca terja nekaj preciznega stopanja je strma poč v desetem raztežaju. Tukaj bolj kot metulji prijemljejo klini. Na vrhu tega raztežaja sva se držala desno, zato sva prehod skozi okno obšla. Sledi lažje plezanje do velikega kamina, kjer pa v nasprotju z opisom nisva našla nobenega klina, se nama pa raztežaj ni zdel težji od štirice. Za tem kaminom se zopet odpre lažji svet vse do stika z Zlatorogovimi policami. Tod sva se še zadnjič navezala in preplezala še zadnje strme odstavke. Na vrh Vzhodne glave Triglava (2314m) sva izplezala po sedmih urah in pol. V smeri nisva pustila nobenih varoval. Skica in opis sta zelo natančna, tako da večjih orientacijskih težav ni.

Smer me še najbolj spominja na Skalaško z Ladjo saj v obeh prevladujejo kratki plezalni odseki vmes pa veliko iskanja prehodov in lahkotnega poplezavanja. Pozitivno sem bil presenečen nad kvaliteto skale, ki je za Triglav vrhunska na splošno pa zelo dobra.

Smer si vsekakor zasluži več obiska. Eden od argumentov je lahko tudi ta, da se plezalec v zgornjem delu lahko neizmerno zabava ob poslušanju planincev, ki te opazujejo in modrujejo s poti čez Prag.

Novo vzhodno V+ /II-IV, 950m sva plezala: David Kozjek in Boštjan Tomplak (oba AO Železničar)

Bil je prijeten dan v Steni. Nov dan pa je bil poglavje zase, ki sledi…

Zdaj bom nadoknadila svoje nepisanje. Začelo se je z nepremagljivim taborom na Slovaškem in nadaljevalo s še enim v Val Masinu. Med tem sva z Mihcem (AO Kranj) v Šitah plezala Herlec-Kočevar. Sila fino! Navdušila sem se nad dostopom s kolesom, strmimi stenami in še čim.

Z Boštom sva nato eno ležerno popoldne plezala Vodjak Želja na Vršiču. Kakšna lepa smer! V cugu, ki je skupen s trmastimi kamini, kjer je včasih tičala lesena kajla, se da A0 lepo izpeljat tudi s frendom trojko.

Še isti teden, smo se po eni dolgi noči, z Ajdo in Rokcem spravili v jutranji Janc-Mali na Begunjščico. Rokc se je izkazal in praktično celotno smer preplezal v vodstvu. Dan, ki se tako začne, se ne more slabo končat in popoldne smo se že vozile na Žaož v Karnijce. Vikend z deklicami, lahko samo dobro dene. Tam je padel plan in to nedeljo sva šli z Vesno v Vzhodni steber Široke peči. Wawawiwa! Super sva se imeli. Večer kot se spodobi na bivaku, zjutraj pa zagrizeva. Šlo nama je kot po maslu, v amfiteatru pa mi je od navdušenja čeljust visela nekje pri kolenih.

Naslednje popoldne pa sva z Borisom štartala proti Križevniku. Stari mački imajo avanturo v malem prstu, to zdaj vem. Ubrala sva dostop v temi, ki ga vodniček prijazno odsvetuje. Ne zastonj. Malo sva se iskala, ampak ob polnoči, po na novo izumljenem dostopu, našla bivak. In vodo. Kakšen bivak in kakšna stena! Plezala sva Resnikovo. Smer je napeta, ampak res lepa. Zajede <3 Opogumljena z dnevno svetlobo se samozavestno lotiva sestopa. No, v tem, da vidiš ni nujno rešitev. Svetlobo sva porabila, prišel je večer in po nekaj urah akrobacij v stilu prejšnjega večera nama je uspelo priti do piva. Haha, kakšna nepozabna dogodivščina.

Upam, da mi to poletje glavo uspe potopiti tudi pod morsko vodo.

 

S tovarišem Draganom sva se v torek, 8. 8., podala v stene Velike Mojstrovke in jo ubrala v Zaplotnikov Steber revežev (V-/IV+, 500 m). Na srečo prava izbira, saj se je v bližnji Smeri Debelakove že trlo nekaj navez, znanci med njimi, s katerimi smo izmenjali par besed, pa so se zato raje podali v Kovinarsko smer. No, midva sva ob ne preveč uglednem dostopu do najine stene visoko zgoraj ugledala le eno, ki pa je kmalu izginila z obzorja, ter olajšana in z nasmeškom zaplezala v vstopni kamin. Po par lažjih raztežajih je sledila razgibana in mestoma zračna smer; od plošč, ramp, zajed/kaminov dokaj pokončnih štiric, žlebov, gruščnatih prečk in polic do najtežjega dela smeri, lepe zajede, ki pa ni delala nobenih težav, saj je v njej dovolj nabitih klinov za vmesno varovanje ter čvrstih oprimkov in stopov. Uživantsko do konca v res dobri skali, izjema je le izstopni nemarno krušljiv in naložen raztežaj, sva naposled "srečna, zdrava in bogata" izplezala na Zadnjo Mojstrovko, kjer nama je malce zapihalo za vrat Sledil je še avanturistični spust do Vršiča. Skladno z dosedanjo kilometrino in izkušnjami sem plezala druga v navezi, Dragan pa je smer preplezal tretjič. Vmesno varovanje in sidrišča na kline in metulje, raztežaji dolžin približno 30 in 60 m. Lepo, se še vrnemo. 

Kaj se je dogajalo na ŽaoŽ lahko najdete v sekciji Reportaže.